Kakšen samohranilec!
| 26.07.2019, 14:30 Rok Mihevc
Pred časom mi je prišel v roke članek o možu, ki je po tragični smrti svoje žene ostal sam s hčerko. Čeprav članek, objavljen na enem od katoliških portalov, sam po sebi ni bil nič posebnega, bolj kot krajša novica, pa me je še nekaj dni zaposloval; pravzaprav me je prav pošteno »ziritiral«. V njem so namreč gospodu nadeli naziv samohranilec.
Toda gospod ni samohranilec! Seveda bo moral zaradi smrti žene sam skrbeti za otroka, toda točno to isto sporoča tudi lepa slovenska beseda vdovec, le da je ob tem sogovorniku takoj jasno, da gre za nekoga, ki je bil poročen, vendar je ljubljeno osebo zaradi smrti izgubil. Izraz samohranilka – samohranilcev, v tistem pravem pomenu besede, je dejansko zanemarljivo malo – pa na drugi strani pomeni mater, ki je ostala sama z otrokom, medtem ko oče zaradi različnih razlogov z otrokom in otrokovo materjo noče ali ne želi imeti nobenega opravka. Ali, kar je še huje, morda sploh ne ve, da je postal oče.
Res je bil v preteklosti izraz samohranilka negativno obarvan, pogosto navržen taki materi kot obsodba, ne meneč se za okoliščine, zaradi katerih je dekle, žena ostala sama, toda to še vedno ne spremeni dejstva, da besede vdovec, samohranilec ali pa ločenec, če hočete, razkrivajo popolnoma različne življenjske statuse, usode nekega posameznika. In prav to me je zmotilo v prej omenjenem članku. Da stvari niso bile poimenovane s pravo besedo. V današnjem svetu, ko se s tako naglico brišejo meje sprejemljivega oz. nesprejemljivega, je poimenovanje stvari z besedami, ki to stvar prikažejo tako kot resnično je, še toliko bolj pomembno. Zdi se, da se premalo zavedamo, kako pomembna je beseda! Z besedami oblikujemo stavke, s stavki izražamo svoje misli. In če so naše besede nejasne, dvoumne, če zamegljujejo in sprevračajo resničnost, prej ali slej postanejo take tudi naše misli in naša dejanja.
Naj ponazorim s še z dvema primeroma, prav tako s področja družine, saj je to pod invazijo teorije spola in podobnih ideologij v današnjem času še posebej izpostavljeno in je zato naša čuječnost še toliko bolj potrebna. Vedno pogosteje zasledim, da ljudje namesto besed »mož in žena« uporabljajo izraz partner/ partnerica oz. partnerja. Še posebej me zaboli, ko ta izraz slišim iz ust duhovnikov. Seveda je v določenem sobesedilu, ko hočemo recimo poudariti enakopravnost in spoštovanje, ki izhaja iz takega odnosa, izraz partner čisto na mestu, toda vse pogosteje mož postaja partner in žena partnerica. Še posebno katoličani bi morali pri tem zastriči z ušesi in biti še toliko bolj občutljivi, da ne bi sprejemali terminologije, ki jo v naš jezik prinaša ideologija, ki ne ceni zakona, ki se mu zdi zakon nekaj preživetega, nekaj vsiljenega, kos papirja brez vrednosti. Biti partner ali pa mož in žena pač ni isto. Mož in žena sta imela v nekem trenutku svojega življenja dovolj poguma, da sta pred svetom in Bogom potrdila, da želita biti skupaj »v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, vse dni svojega življenja«; ne pa do takrat, »ko nama bo lepo skupaj oz. dokler bo šlo«. Zveza moža in žene prinaša do-življenjsko zavezo, medtem ko tisti, ki ostanejo zgolj partnerji, take zaveze nočejo ali ne zmorejo. Dejstvo je, da gre tudi tu za dve različni stvarnosti, pa če si to hočemo priznati ali ne. Pa ne le to. Izraz partner nosi v sebi še eno past. Izraz je namreč nedoločen in v sebi lahko skriva različne oblike medsebojnih odnosov – s tem, ko moža in ženo zreduciramo le še na partnerja, postane tudi zveza moža in žene le še eno od takšnih ali drugačnih oblik partnerstev. Taka redukcija ali izenačitev z drugimi oblikami skupnosti pa gre spet na roke ideologijam, ki želijo razvrednotiti zakonsko zvezo, odnos moža in žene ter uničiti družino kot temeljno celico družbe. Družino, v kateri ima otrok očeta in mater.
In smo že pri tretjem primeru, ki nam jasno kaže, kako želijo nekateri preko zamenjevanja besed in spreminjanja njihove vsebine, spreminjati naš pogled na svet, naš vrednostni sistem, pa tudi temelje naše družbe. Smešno in tragično obenem je, ko slišim mamo ali očeta, ki se sprašuje ali je dober »starš«. Kakšen starš neki?! Mama ne more biti dober starš, lahko je le dobra mama! In oče ne more biti dober starš, temveč je lahko le dober oče! Oče pač ne more biti mama in oče obenem! Ne gre. Lahko se sicer trudi, da v vzgojo prinaša tudi vidik matere, če te ni, toda še vedno ga prinaša kot oče in ne kot mama. In enako velja za mamo. Četudi skuša otroku pokazati lik moža, očeta, ga kaže kot mama in ne kot spolno nevtralen »starš«. Kdo naj bi sploh bil starš?! Vem, beseda je postala že tako vsakdanja, da smo se nanjo že popolnoma navadili in je samo vprašanje časa, kdaj jo bodo kot nekaj normalnega uvrstili v slovar, toda to ne spremeni dejstva, da se za pojmom »starš« še vedno skriva ali oče ali mama. Ena oseba pač ne more biti in oče in mama obenem. A ste bili kdaj pozorni, kako hitro so začeli razni sociologi s FDV razlagati, kako normalna beseda je »starš« in da je njena raba v času, ko je toliko parov ločenih, pravzaprav razumljiva in opravičljiva? Ste se kdaj vprašali od kod njihova vnema? Da ni morda kaj povezana z njihovim, pa ne le njihovim, da ne bo pomote, neutrudnim delom za razkroj normalnosti v odnosih? Razkroj družine, v katerem bi imel otrok očeta in mamo? Saj se še spomnite obrazcev, ki so jih v nekaterih šolah že ponujali v podpis staršem? Kjer sta oče in mati postala starš 1 in starš 2.
Vem, da smo sredi poletja, ko ste mnogi na dopustu, otroci pa na počitnicah in bi bila kakšna lahkotnejša tema bolj primerna. Toda ali ni tudi dopustniški čas več kot primeren, da se malo ustavimo, da premislimo, kakšne besede uporabljamo in na kakšen način? Zdaj, ko se nam manj mudi, smo lahko morda malo bolj pozorni na to, kako okužen je že naš jezik z besednjakom tistih, ki skušajo zamegliti, sprevreči resničnost v nekaj, kar ni. In ko bomo to naredili - od spoznanja do sprememb je le korak. Samo narediti ga je treba. Naj nam uspe!
