Tadej Sadar
Vse je relativno, tudi ta trditev!?
|
Današnje razmišljanje sem naslovil s po mojem mnenju eno največjih zablod, ki izvira iz prejšnjega stoletja, danes pa žanjemo nje sadove. Njen avtor je gotovo eden največjih umov zgodovine človeštva, vendar tako kot ni mogel predvideti, da bo na koncu njegovih izračunov uničujoča atomska bomba, tudi ni mogel predvideti, da bodo teorijo relativnosti ljudje raztegnili čez vsa mogoča kopita.
Tako smo iz Einsteinove teorije, ki nedvomno velja na področju fizike, z izrazom »Vse je relativno« naredili filozofsko premiso in po tem načelu začeli presojati vsa področja našega bivanja. Kot najvišji ideal sodobnega časa je tako danes postavljena možnost izbire, torej popolna svoboda, ki ima ob vsakršni na videz neprebojni steni zdravega razuma ob katero trči, na voljo preprosti rek, da je vendar »Vse relativno«.
Vsakršna absolutnost je torej izključena, izgnana na smetišče zgodovine. Najdemo jo pod različnimi imeni, zakon, tradicija, norma, vrednote. Popolna relativnost nam široko odpira vrata omamne dežele v kateri vlada popolna svoboda, ki, vsaj dokler ne vstopimo vanjo, predstavlja tudi območje popolne sreče.
Toda ta dežela, kjer naj bi se cedila mleko in med, s svojo neskončno prostranostjo na koncu požre vsakogar, ki vstopi vanjo. Namesto, da bi s svojo totalno in absolutno svobodo, svoje »državljane« nagradila s srečo, jih pahne v praznino niča, absolutna relativnost namreč odvzame temeljno človeško poslanstvo: odgovoriti na vprašanje smisla, ki je ujeto v tri temeljne, absolutne resnice, ki tudi za teorijo relativnosti predstavljajo nepremagljivo oviro, namreč: da smo se rodili, da bivamo in da bomo nekoč umrli. In v te tri temeljne resnice, ki jim ne more uiti noben človek, v teku življenja butajo valovi z nenehnimi vprašanji o smislu. Vem, da gre za težke misli, toda ta vprašanja so v sami osi okoli katere se vrti današnji svet.
Vsi, ki pod zastavo »Vse je relativno« lomastijo po vzgojnih sistemih, teorijah spola, do državniških sistemov, prej ko slej naletijo na popolno praznino te filozofije in tako jim ne ostane nič drugega, kot da se neprestano z nekom borijo. Seveda je nasprotnik vedno tisti, ki se sklicuje na argument. Ker pa argument spada v absolutno kategorijo, je za zagovornike »vserelativnosti« to brezpredmetno in s takšno logiko lahko vsak osnovnošolec razpravlja z doktorjem znanosti, kar je absurdno, vendar dandanes žalostna realnost.
V začetku tega meseca je godoval sveti Florjan, zavetnik gasilcev, ki sem jih v ta komentar pripeljal zaradi zgleda. Gasilcem na kraj pameti ne pade, da bi takrat, ko morajo ukrepati, po teoriji, da je vse relativno, začeli razpravljati o tem kje gasiti, ali sploh, ali pa o tem, kdo naj jim poveljuje. Kdor je postavljen za poveljnika, po navadi je to tisti, ki ima veliko znanja in izkušenj, da ukaz, vsak ima svojo nalogo in če jo izpolni dobro, je uspešna vsa enota.
Ampak družba tej preprosti logiki vodenja ne sledi, ker je nasedla modernim idejam, ki morda lepo in celo pravično zvenijo, toda z realnim življenjem nimajo nič. Njih pastirji so nas potisnili v slepo ulico, v kateri smo vedno bolj nervozni in depresivni, z vsakim dnem bolj nesposobni uresničiti pravo, resnično, izpolnjeno življenje.
Ko smo že pri pastirjih, v nedeljo jih bomo izbirali za položaje v evropskem parlamentu. Pravijo, da bodo te volitve prelomne. Bi se kar strinjal. Zanimivo, da ne rečem kar tolažilno je to, da bodo potekale pod Marijinim plaščem, saj se volitve začnejo na predvečer praznika Marije pomagaj. Tako bo že drugič v sodobni zgodovini te skupnosti, pa recite temu naključje ali kakor želite, ko nam Marija želi sporočiti svojo bližino, ko gre za Evropsko unijo. Prvo jasno sporočilo je bilo v zvezi z zastavo, ki ima tako kot Njena krona, dvanajst zvezd. Zastavi, ki jo poznamo danes so nasprotovali, a jo kljub temu potrdili leta 1955, na, dobro poslušajte, osmega decembra, ko je praznik Brezmadežne.
Če kdo meni, da pretiravam z vero in jo po nepotrebnem mešam v politiko, naj spomnim najprej na to, da so od določitve politikov odvisna naša življenja, včasih kar dobesedno. Žal velikokrat šele takrat pomislimo na pomoč od zgoraj od koder pa vedno pride.
V sredo devetnajstega stoletja, v čas velikih migracij in industrijske revolucije, ki je s seboj prinesla tudi masivne stroje za vojskovanje, je prišla v Lurd v Francijo, ki je bila razvrana od svoje revolucije in v Evropo, ki ji je francoski sin, Napoleon zapustil tri milijone žrtev. Prišla nas je svarit, pa je nismo razumeli.
Leta 1917 je prišla v Fatimo napovedat konec 1. svetovne vojne s svarilom druge, še večje. Prezrli smo tudi ta opozorila.
Leta 1981, deset let pred razpadom in morijo v Jugoslaviji, je prišla v Medžugorje. Nebo je z nami, mi pa trmasto ravnamo po svoje in se po bitki jezimo na Boga, zakaj je to dopustil.
Ob volitvah bo z nami in na nas je, da prispevamo kamenček v mozaik skupnosti. Volili bomo pastrije, to so tisti o katerih Sveto Pismo pravi: »Dobri pastir da svoje življenje za ovce.« To naj nam bo vodilo, ko se bomo odločali v nedeljo. Pa Mariji se priporočimo!
