Nadškof Alojzij Cvikl
VIDEO: Nadškof Cvikl: Nihče ne pade tako nizko, da ne bi mogel vstati
Oddaje | 13.04.2019, 18:15 Rok Mihevc
Kot sinodalni oče in udeleženec sinode o mladih, je v osrednjem misijonskem nagovoru zadnjega dne o temi: »Bil sem izgubljen in Si me našel,« razmišljal mariborski nadškof Alojzij Cvikl.
Starši, pa tudi mi v Cerkvi, dostikrat delamo napako: ko tem, ki so odšli iz Cerkve očitamo: »toliko smo vložili v te mlade, pa so na vse pozabili!« Mladi, ko bodo v stiski, ko se bodo čutili na dnu, takrat je pomembno, da se bodo spomnili, da jih je nekdo imel iskreno rad in da se lahko vrnejo k njemu, da bodo sprejeti.
Najtežje je človeku, ko se znajde na dnu, pa nima v sebi nobenega pozitivnega izkustva, da je bil kdaj ljubljen. Zelo pomembno je, da pri otrokom in mladim Boga približamo, kot tistega, ki nas je poklical v življenje, ki je v nas položil neštete darove in sposobnosti, ki je v nas poklical poslanstvo, ki ga samo jaz lahko izpolni, da mu predstavimo, da je ta Bog živi Bog, da je ljubezen in tudi, če padem v greh, me od iskrenem kesanju in želji po spreobrnjenju, ne bo zavrnil, mi očital, ali me nadrl, ampak objel, kot oče objame svojega otroka.
V Posinodalni spodbudi »Kristus živi, On je naše upanje, papež Frančišek v 4. Poglavju: Veliko oznanilo za mlade, mladim želi predstaviti tri resnice:
• Bog je ljubezen,torej Bog je tisti, ki nas ljubi. Njegovo srce je nežno in usmiljeno, ki se veseli, ko nam odpušča grehe. Zato papež pravi: da je za Boga jutri pomembnejši od včeraj.
• Kristus nas odrešuje, s tem, ko nam odpušča naše grehe, ko si na svoja ramena nalaga naša bremena. Njegova ljubezen je večja od naših slabosti. On je tisti, ki nas odrešuje zastonjsko.
• On živi – Kristus ni samo lep vzor iz zgodovine, kot svetla točka, ampak On je premagal smrt in živi. On nam pošilja Sv. Duha, in to je tisto, kar lahko spremeni naše življenje. To nam omogoča, da smo polni upanja.
Papež Frančišek spregovori o tem, da nas Božja ljubezen spodbuja k lepšemu in polnejšemu življenju. Seveda ima ta posinodalna spodbuda pred seboj predvsem mlade, ko pravi: »mladost ni čas čakanja, je čas izbire, tako šole, poklica, stanu«. Potrebno je premagati strah in nezaupanje in biti iskren. Nevarnost je, da je mladost podobna opazovanju z balkona, ali ležanju na kavču, ko si samo opazovalec dogajanja, v katerega pa se aktivno ne vključiš. Papež pa mlade vabi:«da se postavijo na noge, da dajo slišati svoj glas, da pokažejo, da so živi, da so polni dinamizma..« Papež mladim tudi polaga na srce: »da brez prijateljstva z Jezusom nikoli ne bodo našli polnosti življenja.«
Papež Frančišek vidi tri poti do tega prijateljstva z Jezusom: Božja Beseda, zakramenti, med katerimi še posebej izpostavi Evharistijo, sv. mašo, kot stalno navzočnost Gospoda med nami in odprtost sv. Duhu po molitvi in razločevanju. Božja beseda, Sveto pismo, bi lahko bila povzeta v en stavek, ki ga je zapisal evangelist Janez (3,16) Bog je svet tako ljubil, da nam je dal svojega ljubljenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil!«
In kaj storiti, da bo naša Cerkev vedno bolj mlada?
Mladi si od Cerkve želijo, da bi bili slišani,potrebna je drža poslušanja. To je po svoje zelo enostavna naloga, pa tako malo uporabljena. Tu vidim našo veliko priložnost.
Za poslušanje je potreben čas in tega si moramo znati vzeti. Poslušanje pomeni tudi z drugim deliti njegovo življenje, samo na tak način lahko odkrijemo duše mladih in jih lahko potem spremljamo, da lahko uresničijo to, kar nosijo v sebi. Vprašanje je, ali smo mlade pripravljeni poslušati o vsem, tudi, ko ne bodo govorili o stvareh, ki zadevajo področje duhovnega? Potem, ko odkrijemo, kje se nekdo nahaja, šele takrat se lahko začne proces spremljanja.
Druga stvar, ki si jo mladi želijo je, da na mlade ne gledamo kot tiste, ki so malo prisotni v Cerkvi. Mladi so del Cerkve, niso samo njena prihodnost, so tudi sedanjost. Potrebno se je skupaj z njimi podati na pot. Skupaj z njimi je potrebno načrtovati. Če želimo drug drugega obogatiti, je potreben iskren in odprt dialog. Mnogokrat smo ujeti v pastoralne pristope, ki jih ne želimo spreminjati. In ravno to dela našo Cerkev utrujeno in vedno bolj oddaljeno od življenja.
Mlada Cerkev je tista, ki hodi z mladimi, ki želi srečati mlade, jih duhovno spremljati. To se mora začeti v družini, potem v župnijskem občestvu. To spremljanje mora biti s čutom, s srcem, pozornostjo, .. Biti spremljevalec je zahtevno poslanstvo, pomeni znati poslušati z empatijo, ne sme vplivati na odločitev drugega, drugi se mora vedno počutiti svobodnega. Cerkev potrebuje nov zagon, kot pravi sinoda, potrebuje nove binkošti, potrebuje prerojenje v Sv. Duhu, potrebuje več življenja, več veselja in več zagnanosti.
Mlada Cerkev je tista, ki skupaj z mladimi živi občestvo in raste v spoznavanju evangeljskega oznanila, ki pomaga, da iščemo bolj prikladne oblike, ki naše pričevanje naredijo bolj vidno. Soudeležba mladih pri pastoralnem poslanstvu Cerkve, ni samo želja, ampak potreba. Pomembno je, da mlade povabimo, da z nami delijo življenje, z nami praznujejo,pojejo, poslušajo pričevanja, da lahko dobijo izkušnjo srečanja z živim Bogom.
Papež mlade v zadnji točki posinodalnega dokumenta takole vabi na pot: »Hodite prevzeti od Obličja polnega ljubezni, ki ga srečujemo in častimo v sv. Evharistiji in ga prepoznavamo v trpečem telesu našega brata. Mladi, Cerkev potrebuje vaše navdušenje in vaše intuicije, vašo vero…Ko boste prišli tja, kamor mi še nismo uspeli priti, nas potrpežljivo počakajte!« V posinodalni spodbudi papež Frančišek razvija misel: »On živi in želi, da tudi ti živiš!«
Moje razmišljanje je imelo namen, da bi spoznali, da se lahko vračamo nazaj Bogu, samo zaradi tega,ker nas On išče, me kliče nazaj, da bi ozdravil moje rane in v moje izgubljeno življenje vrnil veselje ni optimizem.
Papež Frančišek zato mlade vabi: »Mladi,bodite usidrani in ponesite naprej to upanje. V čem naj bodo usidrani: v veri, da je Gospod živ in hodi ob nas skozi življenje. Vsak od nas je Jezusov pričevalec, da Jezus živi, to je tisto, kar lahko da našemu življenju in svetu novo upanje.« Bolj, ko se mu bomo pustili, da se nas dotakne, bolj bo vstopil v globino mojega srca.
Božja beseda nam razodeva,da se nas dotakne ravno tam, kjer sem ranjen, kjer boli. Dotakne se moje rane, pride v mojo izgubljenost. Potem, ko se mu pustim, da se me dotakne, se začnem dvigati, kajti vrne mi moje izgubljeno dostojanstvo, vrača mi dostojanstvo hčere, sina. Ko sem ozdravljen šele lahko zaživim podarjeno življenje v vsej svoji polnosti.
