Veselje

Neomejen in zastonj prenos božjih podatkov!

Radijski misijon | 05.04.2019, 07:28 Rok Mihevc

"Kaj je lahko bolj prijetnega, kot srečanje s človekom, ki ti ob skodelici kave zaupa svoje lepe spomine na prehojeno življenjsko pot, ko ti zaupa ves postopek kompostiranja in predelave svojih duševnih korenin?" Marjeta Debevec, 43 let, razmišlja na naslov Radijskega misijona "Cerkev je mlada".

Morda je pogled na Cerkev z mojega okna drugačen kot bi ga kdo želel, ampak, ali ni ravno v tem vsa pestrost in lepota? Razgledi so sicer različni, a vendar so usmerjeni k svetlobi Božjega usmiljenja. Sama ne prihajam iz klasične šole krščanstva svojih prednikov. Pri nas o Cerkvi nismo govorili. Oče je bil skupaj z dedkom in ostalimi sorodniki na strani preganjalcev Cerkve. Hvaležna sem drugi polovici družine, ki je poskrbela, da sem bila kljub vsemu krščena. Obiskovala sem verouk, v osemdesetih smo ga skoraj vsi v razredu, saj nas je bila večina kristjanov. In ravno tam sem imela priložnost srečati kateheta, ki je v živo pričal o judovskem zagnanem revolucionarju, ki ga je boj za resnico, boj za dobro slehernega človeka, pripeljal celo do žrtvovanja lastnega življenja in to v najlepših letih.

Jezus, sin Najvišjega, ki s svojimi učenci malica ribe in kruh; Jezus, tesarjev sin, ki pokliče mrtvo deklico v življenje. Ravno ta mi je dal največ snovi za premišljevanje. In od zasanjanih let odraščanja te lahko odplakne od globin Božjega že samo misel: " Kaj pa misliš da si kaj boljša, kot mi, kaj misliš, da ti bo Bog pomagal?" Počasi se oddaljuješ in tako so se že tako krhke korenine posušile, posušil jih je duh časa.

Pa je prišel tudi zame trenutek, stara sem bila osemnajst let, ležala sem v porodnišnici, sama...in se spraševala:"Dobri Bog, kje si?" In bila je tišina. Po tišini se je razvil pogovor, ki je prerasel v pravo razpravo o tem, kako velika grešnica da sem! Otroka bom imela pri teh letih! Opozorili so me, da so ženske, kot sem jaz, včasih pokopavali na posebnem delu pokopališča. S cerkvene strani pa dobrohoten namig, naj ne hodim v domačo župnijo k maši, naj grem raje nekam drugam, kjer me ne poznajo. Prav neverjetno, okoli mene sami dobri kristjani, jaz pa grešnica, v katero vsak lahko vrže kamen. Uau. A ta položaj me je silil, da odprem omrežje - obraz k obrazu, k odprtemu srcu Najvišjega. Najprej sem imela kup predsodkov in tudi neznanja, spraševala sem se, kaj pa če me Bog v resnici sploh ne mara?

Božje medmrežje je bilo zasedeno, neskončno podatkov se je zlivalo v srce Njega, ki so ga pregnali iz shodnic, ampak Največji v naši burni zgodovini krščanstva je imel in še vedno ima čas za slehernega. Sprejeta prošnja in zastonj uporaba podatkov me vedno znova razveseli, lahko sem njegova prijateljica.

Torej, kako sem doživljala Cerkev? Polno same sebe in daleč stran od srca. »Frančišek ali ne vidiš, da se moja cerkev podira? Pojdi in jo popravi,« so besede, ki jih je slišal sv. Frančišek. Tudi sama jo večkrat tako doživim. Nastopil je čas, ki vabi k presajanju teh razvejanih korenin v večji in bolj zračen prostor. V prostor, ki bo pustil starim koreninam dihati, da bodo zmogle pognati nove korenine. Beseda oprosti, ker nisem delal prav, je vedno od Najvišjega in kot taka nas vabi k novim korakom. To danes zahtevajo od nas lastni otroci, odrasli ali majhni in tukaj se bo Cerkev pomladila z novimi poganjki. V tem nam je lahko za zgled naš pastir, papež Frančišek, ki odpira okna in vrata zatohlih zakristij.

Vsi smo pred novimi izzivi, a nismo sami. Potreben je načrt in bojna taktika, ki se bo uprla zlu, ki vabi stran od vode egoizma. Danes, kot mati osmih otrok (trije so že v Božjem naročju), doživljam Cerkev z dušo in telesom in me vedno nagovori ples znanega baletnika Sergeia Polunina v plesni točki Take me to church.

Potreben je veliki odskok za dobro vseh, ki prihajajo za nami.

PREBERITE ŠE: