Nekdanji nuncij v Sloveniji: »Ta juha ni dobra!«

Svet | 13.04.2019, 08:00 Tanja Dominko

Vrhunec letošnjega postnega romanja z agencijo Aritours na Poljsko je bila sveta maša v svetišču sv. Janeza Pavla II, ki so ga slovesno blagoslovili ob njegovi beatifikaciji leta 2011. Mašo je daroval nekdanji apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof msgr. Juliusz Janusz, ki je v pridigi v slovenščini Slovencem zaželel, da bi ohranili svojo vero in bogato tradicijo. Kot je dejal, je po sedmih letih bivanja v Sloveniji spoznal, da tudi našo družbo pesti ideologija in da »ta juha, ki jo kuha politika, ni dobra. Je iz kamenja.« Pri čemer se je svojim besedam prav prisrčno nasmejal.

Sadovi krščanstva

Na Poljskem vendarle vladajo povsem drugačne razmere. Država, ki jo je dolgo obvladoval komunistični režim, se lahko pohvali z množico vernikov. Tudi med mladimi je vera nekaj skoraj samoumevnega, z duhovnimi poklici bogata država je znana tudi po tem, da jih kar veliko »izvozi«, tudi v Slovenijo. In ta tok, ki je verjetno tudi sad svetnika Sv. Janeza Pavla II, ne pojenja. Tako je nekdanji apostolski nuncij, ki zdaj biva v rodni domovini in občasno tudi kmetuje, v dveh dneh podelil zakrament svete birme kar 500 mladim. Tudi na prvi postaji postnega romanja smo lahko občutili, kako vera živi med mladimi. Ustavili smo se namreč na Kalwariji Zebrzydowski, ki je poleg Čenstohove najbolj znano romarsko središče na Poljskem, saj je samostanski in romarski kompleks iz 17. stoletja zgrajen po načrtu takratnega Jeruzalema, s svojo »Golgoto«, kapelicami in križevim potom, ob katerem se v dneh velikega tedna vsako leto zbere 150 tisoč romarjev. Po končani sveti maši, ki jo je prvi dan daroval duhovni vodja našega romanja, mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl, smo namreč pri molitvi križevega pota v cerkvi srečali skupino mladih, ki se je v tistem času mudila tam na duhovni obnovi. Ob pogledu nanje, na njihovo molitveno zbranost, celo zamaknjenost, je vodička Marija Osredkar dobila asociacijo: »Svetloba. Ki predstavlja Boga.« Morda tudi njih napaja misel, kako rad se je v to svetišče zatekal Karol Wojtila v času svojega otroštva, saj je z očetom večkrat poromal tja in se zadržal zlasti ob oltarju Gospe nenehne pomoči, križev pot pa je tudi kot papež molil vsak dan. In ga pravzaprav tudi živel. Med svojim romanjem je 7. junija 1979 versko središče z 42. kapelicami znova obiskal kot papež in cerkev osebno razglasil za baziliko.

Poljska se na polno obnavlja

Krakow je na Poljskem zgodba zase. Mesto, skozi katerega teče čudovita reka Visla z množicami mladih na brežini, ki se prepuščajo žarkom pomladanskega sonca, z zmajem, ki sumljivo spominja na ljubljanskega, le da ta bruha ogenj in razveseljuje najmlajše mimoidoče, z grajskim poslopjem Wawel, ki so ga v zgodovini glavnino porušili, in vidimo le posamezne dele, s čudovitimi cerkvami, med katerimi izstopa Marijina katedrala s petsto let starim oltarjem, draguljem rezbarske umetnosti, ki ga ravno obnavljajo.

Obnovitvenih del je v mestu ogromno, pravzaprav smo delavce srečevali na vsakem koraku, kar je oteževalo tudi naše romanje. Kot so nam povedali, je tudi okolica svetišča, posvečenega Janezu Pavlu II, na videz povsem drugačna kot pred leti, saj je na mestu, kjer so bile še pred kratkim zelenice, načrtovana cestna infrastruktura. Tudi samo svetišče še ni dobilo končne podobe, večina mozaikov, ki jih je ustvaril p. Marko Ivan Rupnik oziroma njegovi sodelavci iz Centra Aletti, so nared in navdušujejo, kapelice narodov, ki se nahajajo v kletnih prostorih svetišča, prav tako navdihujejo vsaka po svoje, a vendarle tu in tam opazimo, da je svetišče še relativno novo. Služi pa ne le bogoslužju, pač pa tudi koncertni dejavnosti, ravno na dan našega obiska so pripravljali vse potrebno za snemanje božičnega koncerta (!).

Podatkov je bilo preprosto preveč, da bi jih ohranila v glavi, a ostane vtis čudovite arhitekture in nekoliko zadržanih prebivalcev. Poljaki, zaposleni v cerkvah, muzejih in drugih turističnih objektih, niso najbolj prijazni, imajo svoj prav in svoj red. A po drugi strani je ravno to tisto, kar jih je verjetno ohranilo, da se niso izgubili pod pritiskom zavojevalcev in sodobnega kapitalizma. Na podeželju človek še vedno opazi sila preproste hiše, nekatere zelo majhne in brezbarvne, a s čudovito urejenimi vrtovi z grmičevjem in široko paleto okrasnih iglavcev, zemljišče pa ograjeno, včasih se zdi, da je ograja več vredna od stavbe, ki jo obkroža.

Karol in Wadowice 

Hiša, v kateri je preživel prva svoja leta mali Karol, je medtem v mestu, v kraju Wadowice. Družina je namreč stanovala v hiši, ki je bila v lasti judovske družine. Judje so imeli v začetku 20. stoletja v lasti kar petino mesta, smo izvedeli, a med 2. svetovno vojno jih je večina umrla. Od sošolcev Karla Wojtile je preživel le eden, ki je uspel pobegniti v Italijo, kjer sta se nato v času pontifikata tudi srečala in nato obdržala prijateljske stike. Vse to smo izvedeli v muzeju, ki so ga uredili v hiši Karlovega otroštva. V manjšem dvosobnem stanovanju je Karol stanoval skupaj s starejšim bratom, očetom in mamo, ki jo je izgubil, ko je imel komaj devet let. Pravzaprav je bil pri 21-ih letih že popolnoma sam. Mala sestrica je umrla dva tedna po rojstvu, brat v starosti 26 let, očeta pa je srce izdalo, ko je Karol dopolnil 21 let. Muzej nam pokaže tudi najljubšo igračo njegovega otroštva, bakrene vojačke, pa nekaj materinih stvari, porcelan in tudi peč, ob kateri se je rad grel.

Vidimo tudi fotografije njegove mladosti, kako rad se je podal v gore in na smuči, fotografije iz časa, ko je kot duhovnik začel voditi mlade na vikende v naravi. Papež se je znal približati mladim in ti so mu z veseljem sledili. Kraj, ki ga je čutil kot dom, povezan z družino, so bile rodne Wadowice, tik pred smrtjo je poljskim romarjem dejal, naj mu pozdravijo Wadowice. A v Krakow se je tudi pozneje rad vračal. In mladi so se vedno, ko je prispel v mesto, zbirali v parku ob nadškofiji, saj so vedeli, da jih bo pozdravil preden bo zvečer zatisnil oči. Tudi danes tam najdemo cvetje v njegov spomin. Da zna delati z mladino, so kmalu spoznali tudi njegovi nadrejeni, saj je bil prvi duhovnik, ki so mu dovolili maševati zunaj cerkve, kar je bilo v tedanjem času še nezaslišano.

Obletnica Slomškove beatifikacije

Romanje, ki ga je organizirala agencija Aritours, je bilo pravzaprav romanje ob 20. obletnici obiska papeža Janeza Pavla II v Sloveniji in razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Kar nekaj romarjev je bilo tedaj prisotnih v Mariboru, nekateri celo med ključnimi členi. Škof Slomšek je še vedno le blaženi, na poti do svetništva manjka še priznanje nekaterih čudežev.

Nadškof Cvikl čuti povezanost z njim tudi danes. Prav tako nam je zaupal, da rad roma z verniki, da se med njimi dobro počuti, enako velja za Cirila Ariha iz agencije Aritours, ki priznava, da je organizacija velik zalogaj, a še zdaleč ne takšen, kot je bil leta 1999.

Ob koncu lahko rečem, da je Poljska milostni kraj, danes jo varuje sv. Janez Pavel II, ne smemo pozabiti pa tudi vrste drugih svetnikov, ki izhajajo iz te dežele. V času našega romanja smo obiskali tudi svetišče Božjega usmiljenja Lagiewniki, kjer je grob sv. Faustine Kowalske, ki jo je sveti oče razglasil za sveto leta 2000.