Česa nam danes tako manjka?
Slovenija Marjana Debevec
Včeraj smo praznovali materinski dan. Koliko žensk pa je danes sploh še obdarjenih s tem izjemnim darom materinstva? Poglejmo nekaj statistike. Povprečna starost mater v Sloveniji narašča, smo pa med tremi članicami Evropske unije, kjer so matere najbolj delovno aktivne, pravi Statistični urad.
Stopnja rodnosti je bila v Sloveniji v letu 2017 1,62, kar je le malo nad povprečjem Evropske unije in skoraj pol manj kot leta 1950, ko je bila stopnja rodnosti trije otroci na žensko v rodni dobi. Kadar delež povprečne rodnosti v državi pade pod 2,1, prebivalstvo na neki točki začne upadati. Zanimivo je, da leta 1950 v tem položaju ni bila niti ena država. Slovenija pa je, kot kažejo podatki, danes že na tem.
Države z najnižjo rodnostjo so gospodarsko razvitejše države, vključno z večino Evrope, ZDA, Južno Korejo in Avstralijo. Razkorak med posameznimi državami na svetu je orjaški – delež rodnost v Nigru je 7,1, medtem ko imajo prebivalke Cipra v povprečju samo enega otroka.
Pa vendar smo včeraj lahko videli, da je materinstvo še vedno velika vrednota. Po cestah smo srečevali otroke s šopki rož za svoje mame, pa tudi matere, ki so se z rožami vračale domov. Otroci so se gnetli v cvetličarnah in preštevali drobiž, da bi kar največ kupili za svoje mamice.
Prostovoljci Zavoda Živim, ki sem se jim tudi sama pridružila, so materam delili zapestnice z napisom: Mama, hvala za življenje. In hvaležnost smo videli v očeh mater, ko nekdo prizna njihovo materinstvo. Ena med njimi mi je dejala: Saj veste, matere smo tiste, ki vse sprejmemo. Njen pogled je povedal vse. Mama je tista, ki ima resnično največje srce, saj je ustvarjena tako, da sprejme otroke kakršnikoli že so: sposobni, počasni, hitri, negotovi, samozavestni, zdravi ali bolni; verjame vanje, tudi če še tako zgrešijo pot; vedno upa in ne sodi, ampak spremlja, varuje, podpira, vzgaja. Oče je bolj tisti, ki vodi, mama je tista, kamor se vedno lahko zatečeš.
Včasih se zaradi preobilice dela in storilnostno naravnane družbe matere znajdemo pred toliko izzivi, da na svoje prvotno poslanstvo skoraj pozabimo. Ali pa nas družba prisili v to: nemogoči delavniki, zahteve v družbi, izpostavljanje idealov, ki niso skladni z našim bistvom. Nekateri strokovnjaki že poudarjajo, da takšen ritem življenja, kot je v sodobnih družbah, vodi v propad. Predlagajo krajši delovnik, saj podatki kažejo, da so ljudje tako bolj zadovoljni in posledično tudi bolj uspešni v službi. V nekaterih državah so ga tudi že uvedli.
To bi tudi materam omogočilo, da ne bi bile tako razpete med službo in domom, da bi lahko svoje materinsko poslanstvo, ki, to naj poudarim, ni le ena od vlog ali celo služb, ampak je njihova sama bit, bolj v polnosti opravljale.
In naša družba je tega zelo potrebna, tudi če ne prizna. Sodobni človek najpogosteje trpi zaradi osamljenosti, čeprav pravi, da mu to ustreza, saj ni treba skrbeti za sočloveka in ima več časa zase. V resnici pa ga ta osamljenost, ta ne odnos, nažira od znotraj. Raste število samomorov, psihičnih težav, kot so tesnobe, depresije, izgorelosti.
Kako dobrodošlo bi bilo v vseh teh primerih materino srce, ki samo sprejme, posluša, ki je blizu, ki ne sodi in te preprosto objame. Koliko manj terapevtov in zdravil bi potrebovali ... Zahtevno je to, vem. Vem tudi, da je nemogoče na hitro obrniti kolo družbe, v kateri smo. Vsak dan pa vidim papeža Frančiška, ki ne obupa. Spominjam se njegove prve pridige po izvolitvi na praznik sv. Jožefa. Nič posebnega se mi takrat ni zdelo, ko je rekel, da je najpomembnejše, da skrbimo drug za drugega: mož za ženo, žena za moža, starši za otroke, za ostarele, za bolne ... Nič posebnega, a hkrati tisto, kar danes tako manjka.
Odrivamo šibke, tiste, ki ne prispevajo k storilnosti v naši družbi, tiste, ki obnemorejo; odrivamo smrt. Vse več je otrok, ki nikoli niso bili na pogrebu, vse več je pogrebov, kjer se od umrlega poslovijo le na kratko, žara pa je položena za skrbno varovano steklo. In tako nimamo več resničnega stika z življenjem – ker ne skrbimo drug za drugega. Bolečine, trpljenja, negotovosti, potrebe po bližini z vsem tem nismo odstranili, ampak le še poglobili. Tako je tudi evtanazija logična posledica.
Kako malo je vredno naše življenje pove primer iz Belgije. Ostareli oče je sprejel evtanazijo, ki je bila naročena za nedeljo. V petek pa si je premislil. Kaj hujšega! Otroci so mu prigovarjali: češ, kako si sedaj lahko premisli, saj so že vse kupili za pogreb, prišli so sorodniki od daleč, da bi se poslovili ... In v dveh dneh so ga uspeli prepričati, da je klonil in se pustil usmrtiti.
Je to družba, v kateri želimo živeti? Jaz ne. Zato si želim več duha materinstva. Omogočimo mu, da zaživi med nami, da bomo videli otroka, ki potrebuje našo pozornost, pa mogoče samo za nekaj minut; soseda, ki živi sam in potrebuje le toplo besedo; prodajalko na tržnici, ki ji zadostuje le prijazen pozdrav in nasmeh. Da, to je družba, v kateri želim živeti in za katero si lahko prizadevamo. Verjamem, da ni utopija, saj je Jezus zanjo prišel na svet in dal svoje življenje. Pred tem pa nam rekel: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.
