Človek je vedno in povsod bitje z dostojanstvom

| 08.03.2019, 20:00

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi v Sloveniji na mizi vprašanje evtanazije. In res, mediji in posamezniki nam že nekaj časa servirajo zgodbe, ki so pripeljale do podpisovanja peticije in javnega izpostavljanja žalostnih usod hudo bolnih posameznikov. A tema še zdaleč ni tako preprosta, da bi lahko sprejemali kakršnekoli odločitve na osnovi peticije. Peticija sama pa sicer nakazuje družbeno klimo in kontekst v katerem razmišljamo o legalizaciji evtanazije in odpira vprašanja, ki zahtevajo resen premislek.

Republike Slovenije za medicinsko etiko je evtanazija, kadar zdravnik »bolniku injicira smrtonosno sredstvo z namenom, da prekine njegovo življenje.« Ko zdravnik bolniku samo predpiše smrtonosno sredstvo, ki ga ta mora zaužiti sam, pa govorimo o zdravniški pomoči pri samomoru.

Oboje pa se bistveno razlikuje od prekinitve vzdrževanja življenja, »ko nobeno zdravljenje ni več smiselno in le podaljšuje trpljenje in s prekinitvijo zdravljenja sledi naravna smrt«.

Če na nek način še razumem filozofa, ki skuša skozi svojo prizmo vrednotenja človeka, zagovarjati evtanazijo kot »človekoljubno« dejanje, bistveno težje razumem zdravnike, podpisane pod to peticijo. Pa ne toliko zaradi njihovega nespoštovanja starodavnega Hipokratovega načela, ampak bolj zaradi zaupanja v znanost, ki so ji zapisani. Ali ne dajejo s tem samemu sebi klofuto, ko nam sporočajo, da pač ni druge pomoči in izhoda kot uboj ali samomor? Kako naj zaupamo takšnemu zdravniku, ki vidi izhod v smrtonosni injekciji?

Mnogi strokovnjaki in tudi slovenski zdravniki, ki se zavzemajo za paliativno oskrbo dokazujejo ravno obratno, da je medicina danes sposobna odvzeti bolečino in s tem omogočiti dostojno slovo. Poleg tega paliativni pristop opredeljuje bolnika v zadnjem obdobju življenja kot celostno bitje in mu poleg medicinske nudi tudi psihološko, duhovno in socialno pomoč. Umirajočemu in njegovim bližnjim, ki so ključni pri paliativni oskrbi. Spominjam se besed velikega slovenskega zdravnika psihiatra, dr. Jožeta Felca, ki je zapisal:

“Človek je psihološka, biološka, socialna in duhovna entiteta. Na kateremkoli področju teh štirih parametrov skrene, se zamajejo vsi ostali. Zato je treba biti do bolnikov skrajno pravičen.” Kje je v kontekstu evtanazije pravičnost? Ali ima odgovor na bolnikovo socialno, psihološko in duhovno stisko? Menim, da ne – zato še toliko bolj podpiram paliativni pristop, ki se trudi vključevati tudi te resničnosti človekovega življenja in se o smrti pogovarja in jo sprejema kot del življenja in zdravljenja.

Mislim, da je ravno v našem dojemanju smrti in trpljenja največji problem. Smrt je pač del življenja in sprejemanje smrti in priznavanje minljivosti je modrost in resničnost, ki jo danes pogosto izrivamo iz naših življenj. Starejši ljudje mi večkrat povedo, kako so se v starih časih pogovarjali o smrti, tudi z otroki in molili za srečno zadnjo uro. Smrt in slovo je bilo obredno dejanje, za vernega tudi prehod in odrešitev … Sveti Frančišek jo je celo imenoval sestra Smrt …

Ob vprašanju evtanazije pa se seveda odpirajo še ostale etične dileme, kot sta človekovo dostojanstvo in vprašanje človeške osebe. Vse lahko strnemo v vprašanje: Kdo si, človek? Od odgovora na to vprašanje je odvisno marsikaj, tudi naš odnos do svojega in življenja drugega. Ta odgovor postane ključen ob dveh epohalnih dogodkih človekovega življenja: spočetju in smrti. Kdo torej si, sem? Skupek naključnih celic, združenih v celoto, za katere je ob spočetju obstajala velika verjetnost, da se bo iz njih razvil človek? Vegetirajoči na intenzivni negi, priklopljen na medicinske aparate, ki čaka, da se ga nekdo usmili? Ali pa sem vedno in povsod, ne glede na okoliščine in stanje oseba in s tem nosilec dostojanstva in avtonomnosti. Človek je vedno subjekt in nikoli objekt. Posebej še v trenutku, ko je popolnoma odvisen od zdravnika ali od drugega, je oseba in nikoli predmet zdravljenja. Kako usoden je torej naš odgovor na vprašanje, kdo je za nas človek? To še zdaleč ni zgolj tehnično ali pravno vprašanje, je predvsem etično in tudi duhovno vprašanje. Kristjan se mora seveda tega zavedati in nikoli pristati na evtanazijo. Pa ne zato, ker tako pravi papež ali »starokopitna« Cerkev, ki ne razume modernega časa in je obtičala nekje v srednjem veku. Ampak zato, ker je vsak človek ne glede na okoliščine absolutna vrednota, že samo zato, ker je človek. Njegova vrednost torej ni odvisna od stanja v katerem je, pa četudi tik po spočetju ali pa v zadnji minuti življenja … Vedno in povsod je oseba s svojim dostojanstvom, ki ima popolnoma enake pravice kot ostali.

Gotovo bo vprašanje evtanazije kmalu tudi na slovenski politični agendi. Ko se bo to zgodilo bodo takšna razmišljanja, žal v ozadju. Oziroma bodo nepomembna. V ospredje bo ponovno stopila ideologija, ki nam bo, skušala sicer na »strokoven« način dopovedati, da smo zastareli tradicionalisti, ki smo že zdavnaj zgubili stik z realnostjo in da naj že enkrat gremo v korak s časom. Spremenil se bo celo pojem, terminologija. A bodimo jasni: uboj je uboj, kot je jasna božja zapoved: »Ne ubijaj«!

Smrt je naša realnost, ne pa, hvala Bogu, tudi naša prihodnost. Zato pustimo da pride ob času, ki nam ga ne bodo določili drugi, kot je to pri evtanaziji, ampak telo samo.