Z vesli ali brez njih, v isto smer ali vsak po svoje?

Naš pogled | 01.01.2019, 14:06 Marta Jerebič

Novo leto je čas za novoletne zaobljube. A o teh sem pisala že lani. In če pogledam nazaj, je osebni rezultat na določenih področjih precej klavrn. Zato bom letos raje govorila o izzivih, čeprav, priznam, je to veliko bolj nedoločno.

Svet in Slovenija imata pred sabo veliko izzivov. Če se pri slovenski politiki osredotočimo na spravo, se bojimo, da do nje še dolgo ne bo prišlo. Vsaka stran namreč bistvo svojega obstoja utemeljuje na svojih stališčih, ki seveda ostro trčijo ob stališča druge strani. Seveda pa si želimo vsaj spoštljivega dialoga na tem področju, brez zaničevalnih, odkrito sovražno nastrojenih besed ali celo kletvic, kar pa nekaterim očitno povzroča hude težave in raje v istem čolnu z veslom udarjajo po glavi tiste, ki jih ne marajo oziroma sovražijo.

Kam vodi takšno mahanje z vesli, si lahko zelo slikovito predstavljamo. Skoraj vedno se konča tako, da jo ljudje skupijo, popadajo iz čolna, ta se prevrne ali celo potopi. Ta prispodoba se lahko že v 200 ali 300 letih uresniči za našo zahodno civilizacijo, če se bodo še naprej izvajali taki napadi na samo življenje, pa naj gre za splav, evtanazijo ali na primer ideologijo LGBT in teorijo spola.

Tu so še posebej na udaru mladi, ki so, če nimajo zgleda in moralnega vodstva doma, porinjeni na odprto morje v čolnu brez vesel in prepuščeni na moč in nemilost premetavanju razburkanega morja. Ker niso opremljeni z vesli, s katerimi bi kljubovali visokim valovom in usmerjali svoj čoln k pravim vrednotam, jim to nenehno premetavanje povzroča morsko bolezen, ki se konkretno odraža v brezvoljnosti, depresiji, samomorih.

Zato je nujno treba podpreti družine in organizacije, ki spodbujajo prave vrednote in veselje do življenja; ki nam lahko podajo vesla in nas v teh turbulentnih časih usmerjajo. Čas pa je tudi, da posameznike, ki spodbujajo in sprožajo kulturo smrti, postavimo pred ogledalo oziroma sliko, na kateri bodo odvratne doriangreyevske podobe posledic, ki jih povzročajo. In potem lahko samo upamo in molimo, da jih bo to streznilo.

Doriangreyevsko podobo na sliki so Cerkvi povzročili duhovniki, ki za angelskimi obrazi skrivajo podobo volka. Se je pa Cerkev s papežem Benediktom XVI., še bolj pa s papežem Frančiškom, vsaj lotila popravljanja posledic, ki so jih povzročili akterji gnusnih zločinov spolnih zlorab. Veliko je že naredila, veliko pa bo še morala za zdravljenje ran žrtev in predvsem za zaščito ranljivih. In kot je obljubil papež Frančišek v predbožičnem nagovoru rimski kuriji, Cerkev ne bo odnehala, dokler ne bo pred oblast privedla vse povzročitelje. Zanimivo je tudi, da papež ni podprl tistih znotraj Cerkve, ki obtožujejo medije, češ da načrtno poudarjajo lažno sliko, kot da se zlorabe dogajajo samo v Katoliški Cerkvi. Statistika namreč pravi, da se 95 odstotkov primerov zgodi v družinah oziroma drugih okoljih. Ne, papež se je zahvalil novinarjem, ki so bili pošteni in iskreni ter so poskušali razkriti te volkove in dati glas žrtvam. Tudi če bi šlo za en sam primer zlorab, ki je že sam po sebi grozljiv, jih Cerkev prosi, naj ne molčijo, ampak naj o njem objektivno poročajo, saj je največje pohujšanje namreč prikrivanje resnice, je dejal. Zagotovo pa bo s februarskim srečanjem vseh predsednikov škofovskih konferenc celotno vesoljno Cerkev pozval, naj v primeru zaščite mladoletnih in ranljivih oseb vesla v isto smer.

Za konec le še izziv vsem nam: Vsi smo na istem čolnu. Bomo v letu 2019 na njem z vesli ali brez njih, bomo veslali v isto smer ali vsak po svoje?