Ko izveš za diagnozo, ti že ponudijo evtanazijo

Novice 06. 11. 2025, 07:56 Marjana Debevec

Izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije Alex Schadenberg je povedal, da se je v Kanadi, kjer imajo asistiran samomor uzakonjen že od leta 2016, zakon v tem času počasi širil: najprej je bil namenjen neozdravljivo bolnim, nato se je razširil na invalide in ljudi, ki imajo nepopravljivo zdravstveno stanje – kar pa lahko vključuje marsikaj. Vlada je že pripravila tudi predlog zakona za evtanazijo duševno bolnih in otrok. Grozljivo je dejstvo, da so v vseh bolnišnicah ustanovili komisijo za evtanazijo, ki pride do bolnika, ko izve za diagnozo, in mu že takoj ponudi evtanazijo. Mnogi se zanjo odločijo zaradi dolgih čakalnih vrst v zdravstvu, zaradi strahu ob diagnozi, čeprav je bolezen lahko tudi ozdravljiva, ali zaradi težkih finančnih razmer.

OBJAVLJAMO PRVI DEL POGOVORA Z ALEXOM SCHADENBERGOM

Pred nami je referendum o zakonu, ki bi uvedel medicinsko pomoč pri samomoru. V vaši državi takšen zakon velja že devet let. Kaj se je spremenilo odkar je bil prvič uveden? Je bil zakon na kakršen koli način spremenjen?

Da, zakon je bil prvotno omejen na neozdravljive bolezni, vendar je bila ta omejitev leta 2021 odpravljena. Naj na hitro pojasnim. V Kanadi smo razširili zakon in smo zato imeli ogromno število smrti. Povečalo se je tudi število različnih vrst smrti.

Leta 2021 smo iz zakona odstranili zahtevo po neozdravljivi bolezni. Prvotni zakon je namreč določal, da mora biti naravna smrt 'razumno predvidljiva', kar sicer ni bilo tako jasno, vendar je pomenilo, da mora biti oseba neozdravljivo bolna.

Nato se je to razširilo na ljudi, ki niso bili neozdravljivo bolni, na primer invalide in podobno. Zdaj pa je opredelitev za te ljudi, da morajo imeti nepopravljivo zdravstveno stanje.

Ob tem lahko navedem kar nekaj zgodb ljudi, recimo invalidov, ki živijo v revščini; ali pa imajo težave z dostopom do zdravstvenega varstva, ali pa imajo težave z brezdomstvom in podobnimi zelo resnimi težavami, vendar pogosto imajo tudi invalidnost.

Gre torej za težko zdravstveno stanje, ki se običajno razlaga kot kronično stanje.

V Kanadi smo imeli tudi veliko razprav o evtanaziji, ki bi jo izvedeli samo zaradi duševne bolezni. Tako smo leta 2021, ko smo razširili našo zakonodajo, dodali tudi, da je dovolj samo duševno bolezen kot razlog za evtanazijo.

Torej nekdo morda nima fizičnih težav, vendar ima kronične težave z duševnim zdravjem in je zato lahko evtanaziran. Ta določba v zakonu je sicer odložena do leta 2027, saj se prebivalci z njo niso strinjali. Vlada jo je torej odložila do marca 2027.

Da bi šli še dlje, je v Kanadi potekala velika razprava o evtanaziji otrok.

Vladna komisija je preučila to vprašanje in februarja 2023, torej pred 2,5 leti, je objavila poročilo, v katerem je zapisala, da bi morali dovoliti evtanazijo otrok, vendar tega še nismo razširili, čeprav je vladna komisija rekla, da bi morali.

To so torej stvari, ki se dogajajo v Kanadi. Vse to kaže na vrsto primerov, ko evtanazija zadeva ljudi, ki nimajo terminalne bolezni.

Ali nam lahko navedete kakšne primere, ki kažejo, kako ta zakon vpliva na miselnost družbe kot celote v vaši državi?

No, vprašanje se je resnično spremenilo naša vprašanja o zdravljenju, povsem drugačen je zdaj obisk zdravnika. Vlada je namreč sprejela odločitev, da imajo ljudje pravico vedeti, da jim je evtanazija na voljo. Zato so v vseh večjih bolnišnicah v Kanadi ustanovili t. i. MAID ekipo, ekipo za evtanazijo.

MAID je v Kanadi kratica za Medical Assistance in Dying (medicinska pomoč pri umiranju). To je izraz, ki so ga ustvarili, da se bi se ljudje počutili bolje.

Ljudem, ki gredo v bolnišnico in imajo resne zdravstvene težave, ni treba samo zaprositi za evtanazijo, ampak se ta ekipa tudi sama obrne na njih.

To je resnično bistveno spremenilo stvari, ker se ljudje počutijo prisiljeni. Ljudje, ki nasprotujejo tej ideji, pravijo: »Zakaj me sprašujete o tem? Zakaj me nadlegujete z vprašanjem, ali naj me ubijejo ali ne?«

Toda gre še dlje. Naš zdravstveni sistem je v resnih težavah. Veliko ljudi namreč ugotavlja, da je težko priti do zdravnika. Tudi ko opravijo teste in so odobreni za zdravljenje, se znajdejo na čakalnem seznamu. Imamo več takih zgodb.

V Britanski Kolumbiji je bila zgodba o ženski, ki je na koncu odšla na zdravljenje v ZDA. Ko je zgodba prišla v javnost, je jasno povedala, da so ji ponudili evtanazijo, vendar ji niso ponudili zdravljenja. Ona pa ni bila zainteresirana za evtanazijo, imela je nekaj denarja, zato je lahko odšla v ZDA in se tam zdravila.

Ko se je vrnila, je o tem napisala članek, ker je tožila vlado Britanske Kolumbije in zahtevala, naj ji vlada povrne stroške zdravstvenega varstva, ki ga je prejela v ZDA. Zapisala je: 'Ponudili ste mi evtanazijo, vendar mi niste ponudili zdravstvenega varstva. Odšla sem v ZDA na zdravljenje.'

Ko je ta zgodba prišla v javnost, so se oglasili tudi drugi s podobnimi zgodbami, kot je ta.

Spominjam se primera moškega, ki mu je bilo odobreno zdravljenje raka. Čakal je v vrsti na zdravljenje, vendar se je njegov rak poslabšal.

Rekel je, da je imel velike bolečine, vendar ni prišel na vrsto. Zato je zaprosil za evtanazijo in umrl. Njegova vdova je bila zaradi tega zelo razburjena. To lahko vidite v intervjujih v medijih. Čakal je na zdravljenje, vendar ga ni prejel.

Če ste neozdravljivo bolni, lahko naslednji dan prejmete evtanazijo, za zdravljenje pa boste morda morali počakati nekaj časa. In pride do situacije, ko ljudje zavrnejo zdravljenje ali ga ne prejmejo in umrejo z evtanazijo.

Druga stvar je, da seveda niste dolžni sprejeti zdravljenja, če zaprosite za evtanazijo. Če zaprosite za evtanazijo, vam ne rečejo: »Najprej morate poskusiti učinkovito zdravljenje.« Tako to ne deluje. Na tem področju smo opravili več raziskav. Na primer, ena je o pljučnem raku.

Ljudje, ki so imeli pljučnega raka, so se odločili za smrt z evtanazijo, namesto da bi se zdravili za raka. V raziskavi smo odkrili, da so imeli ozdravljivo obliko raka, vendar so se vseeno odločili za evtanazijo, sploh niso poskusili zdravljenja.

Raziskava je šla še dlje. Polovica ljudi, ki so umrli z evtanazijo, sploh ni šla na drugi test, da bi potrdili, koliko je bil rak razširjen ali kako uspešno bi bilo zdravljenje. Tako pride do resničnega premika, resničnega premika v celotnem vprašanju zdravljenja.

Kako pa je z zlorabami v Kanadi? Ali obstajajo zlorabe tega zakona in kakšne?

Zloraba je zanimivo vprašanje, ker je zakon napisano na tako širok način. Zanimivo pa je, da je v Ontariu, ki je največja regija v državi, izšlo poročilo mrliškega oglednika. V Ontariu morajo namreč vsa poročila o evtanaziji poslati patologu.

Poseben odbor je pripravil poročilo vseh smrti med letoma 2018 in 2023 v Ontariu. Gre za ogromno število smrti. Pregledali so približno 21.000 smrti v tem obdobju.
Ob tem so ugotovili, da je bilo v Ontariu 428 smrti zaradi evtanazije, ki niso bile v skladu z zakonom.

Nekateri od teh primerov so bili zelo jasni. Na primer, v enem primeru je šlo za moškega, ki ni imel nobene zdravstvene težave. Imel je simptome, podobne fibromialgiji, torej bolečine, imel pa je tudi težave z duševnim zdravjem.

Zaradi samomorilnih misli je bil večkrat hospitaliziran na psihiatričnem oddelku. Vendar so mu odobrili evtanazijo in je umrl, čeprav so zdravniki v poročilu navedli, da ni imel nobenih znanih zdravstvenih težav.

Nato so opravili obdukcijo tega moškega, da bi ugotovili, zakaj je trpel, vendar niso ničesar našli. Torej nihče ni trdil, da ta moški ni trpel, saj je očitno imel simptome, podobne fibromialgiji.

A dejstvo je bilo, da ni imel nobenega zdravstvenega problema. A ko enkrat umreš, ni več pomembno, da se je to zgodilo, ker ne moreš več vstati od mrtvih. Si mrtev. To je le eden od mnogih primerov.

V poročilu sodnega izvedenca, ki je preučil situacijo, smo imeli več primerov. Med njimi je bila 51-letna ženska, ki je bila zelo občutljiva na kemikalije. Zato je reagirala na kemikalije, ki so se uporabljale v stavbi, v kateri je živela.

Živela je v socialnem stanovanju, ker je bila njena reakcija na te kemikalije in stvari okoli nje tako ekstremna, da je bila invalidna. Ni mogla hoditi na delo. Kakorkoli, bistvo je, da je umrla zaradi evtanazije zaradi težave, povezane z njenim stanovanjem.

Rekla je, da ne more več živeti v stanovanju, v katerem je živela, zaradi vrste reakcije, ki jo je imela nanj.

In to niso izmišljene zgodbe, saj so bile objavljene v vladnem poročilu. In potem se sprašujete, ali je družina vedela ali ne? Ali kako je to mogoče? Torej imamo dejansko velike probleme, ogromne probleme. In to v provinci, kjer se zdi, da stvari delujejo celo bolje kot na primer v Quebecu, ki se zdi bolj radikalni od preostalega dela države.

To je resnično zelo žalostno. Ali nam lahko poveste kaj več o tem pritisku, ki ga nekateri ljudje čutijo zaradi svoje bolezni, pritisku...

Gre za kombinacijo problema zdravstvenega varstva, ki potrebuje obsežno reformo, ker se zdi, da v mnogih delih države iz različnih razlogov ne moremo zagotoviti pravočasnega zdravstvenega varstva.

Tako na primer na enem območju odlično deluje zdravstveno varstvo za zdravljenje raka, na drugem območju pa ne. Ljudje se zato za zdravljenje odpravijo na območje, kjer to bolj deluje. Vendar je zaostanek pri zdravljenju tako velik, da je to že samo po sebi problem.

Problem pa je, ker se evtanazija vedno obravnava kot možnost. Tako se znajdete v zelo težki situaciji, ko vas spodbujajo, da razmislite o tem, ali pa vas pod pretvezo, da se zavedate, da je to na voljo, spodbujajo, da razmislite o tem.

Imeli smo tudi nekaj zanimivih primerov, ker se potem pojavi vprašanje: kako skrbeti za ljudi z demenco? Kako skrbeti za ljudi s kroničnimi boleznimi itd.?

Eno od poročil, ki ga je izdala ontarijska patološka služba, se je ukvarjalo samo z demenco. Torej, evtanazija ni mogoča samo zaradi demence. Morate imeti še druge bolezni. Če namreč ne morete dati soglasja, evtanazija ni mogoča. Očitno je, da na določeni stopnji demence soglasja ni mogoče dati.

V Ontariu pa smo imeli primer, ki je izhajal iz poročila mrliškega oglednika, kjer je bilo zelo jasno, da ženska ni dala soglasja. Ni bila namreč sploh sposobna dati soglasja. Soglasje je dala njena hči.

Zdravnik je soglasje ženske sprejel na podlagi dejstva, da mu je stisnila roko, ko jo o tem vprašal. No, veste, nisem prepričan, ali stiskanje roke pomeni, da je resnično želela umreti ali ne. Težko je reči. Vendar ni bilo dejanskega soglasja ali prošnje, s strani te bolnice. Prošnja je prišla s strani hčere.

Zdravnik, ki izvede smrt, je zakonsko odgovoren za pošiljanje poročila mrliškemu ogledniku. Torej so zdravniki sami poročali, da se je to zgodilo.

Zdravniki tudi vedo, da bi lahko prišlo do težav, če nekaj ni v redu, zato po navadi situacije še malo olepšajo. Zato je jasno, da je verjetno še več takih primerov. Mrliški oglednik je v poročilo vključil šest primerov, ki so nakazali na to, kaj vse se dogaja.