Milan Knep | (foto: ARO)
Človek in Šimpanz
Komentar tedna Milan Knep
Kristjani se vedno znova čudimo, zakaj je iz sekularne kulture izginil pojem greha, še bolj pa nas boli nevzdržna logika, da imajo nekateri naši sodržavljani odstrel živali, ki prihajajo v naselja in vdirajo na pašnike ter rušijo prehransko verigo, za večje zlo, kot medicinsko prekinitev življenja najbolj nemočnih, nerojenih otrok in težko bolnih.
Kristjani se vedno znova čudimo, zakaj je iz sekularne kulture izginil pojem greha, še bolj pa nas boli nevzdržna logika, da imajo nekateri naši sodržavljani odstrel živali, ki prihajajo v naselja in vdirajo na pašnike ter rušijo prehransko verigo, za večje zlo, kot medicinsko prekinitev življenja najbolj nemočnih, nerojenih otrok in težko bolnih.
Zakaj kristjani težko zapopademo mišljenje in etiko tistih, ki bolj varujejo živali kot nerojene in umirajoče in zakaj ti ne razumejo nas? Eden od poglavitnih razlogov je ta, da izhajamo, ne da bi se tega zares zavedali, iz več popolnoma nekompatibilnih miselnih zasnutkov, iz radikalno različnih filozofskih postulatov. Zato tudi mnoge vrednote, ki so vernim in nevernim skupne, tako zelo različno razlagamo.
Razlika med kristjani in drugače mislečimi ni od včeraj, ni neposredni nasledek splošne sekularizacije zadnjih stoletij. Zakaj se torej kristjani zavzemamo za varovanje življenja od naravnega spočetja do naravnega konca, drugim pa je pojem greha tuj, izenačevanje dostojanstva življenja vseh živih bitij, vključno s človekom, pa samoumevno? Zakaj? Vrniti se moramo v klasično dobo, k Platonu in Aristotelu, ki problema zla v krščanskem pomenu ne poznata. Oba pa sta aktualna še danes, ker so njuni uvidi, zlasti Aristotelovi, vsaj posredno še vedno močno vtkani v mišljenje zahodnega človeka. Svet je zanju ena sama celota duhovne, božanske in snovne resničnosti. Bila pa sta v zadregi, kako naj znotraj te celote, ki je božanska, torej dobra, razložita zlo.
Rekla sta: posamična bitja hkrati zaznamuje bit in nebit, bivajoče in nebivajoče. Tam, kjer kristjani prepoznavano osebni greh, slavna Grka vidita samo nebit, golo možnost brez določil, ki so potrebna, da neko bitje postane to, kar je. Znotraj celote vsega obstoječega je po Platonu nekaj bivajoče, drugo pa ima le videz bivajočega. Ta videz je zgolj nepopolnost, neke vrste ničnost, ki je objektivna, neodvisna od človeka, zato ni mogoče govoriti o grehu, marveč le o ugotovitvi, da nekaj je, drugo pa je le nestvarni posnetek tega, kar je.
Platon in Aristotel vidita vse bivajoče, duhovno in snovno ter celotno vesolje, kot univerzum, kot celoto žive in nežive narave. Razlika med živimi bitji, predvsem med človekom in živaljo, je samo v človekovi umnosti, ne pa v dostojanstvu, samo v višji stopnji evolucijskega razvoja, bi rekli danes, ni pa razlika bitna, ontološka. Razliko v dostojanstvu vpelje šele krščanstvo, ki drugače kot Aristotel ne govori le o psihični duši, ampak o duhovni duši, torej o neumrljivi duši, ki ni del kozmične celote, ampak pripada posamezni osebi, poklicani po imenu, njeni bogopodobnosti, ki je transcendentalna resničnost, česar pa znotraj Aristotelovega univerzuma ni mogoče ne misliti in zato tudi ne razlikovati.
Aristotelu sledijo stoiki. Moderna filozofska misel jim še vedno sledi. Za stoike je vse, kar je, telesno, razumljeno kot dinamična bivanjska sila, ki oživlja celoten univerzum; ta pa je kot celota vsega popoln, božanski, razumen in smotrn. Za stoike sta torej značilna materializem in panteizem, kar je v različnih filozofskih izpeljavah idejna podstat moderne misli. V njej ni prostora za posamezno individualno osebo in zato tudi ne za osebni greh, ker sta dobro in zlo le stvar brezkončne od človeka neodvisne dinamike celote, univerzuma, ne pa odločitve svobodne posamezne osebe. In ker tudi ni prostora za transcendentalno božje otroštvo, je med živimi bitji, med katere spada tudi človek, le kontinuirano prehajanje od nižje k višji stopnji razvoja, le evolucijska razlika, ne pa bitna razlika v dostojanstvu.
Samo v krščanskem prerojenju po krstu iz zgolj naravne danosti, ki je minljiva in v temelju ranjena, prehajamo v transcendentalno božje otroštvo; in samo tu je človekovo dostojanstvo absolutno zavarovano. Sicer pa ostajamo ujeti v moderni darvinizem, v katerem naj si po prepričanju slovite angleške primatologinje Jane Goodall, umrle 1. oktobra letos, živali in človek enakopravno delijo planet, Zemljo. Njeno izkustvo s šimpanzi je ganljivo in dragoceno pri varovanju narave, ne pa ko gre za varovanje absolutne nedotakljivosti dostojanstva nerojenih in umirajočih.
Mnenje, da ima človek nekakšno dušo, je skoraj splošno, toda splošno je samo prepričanje o psihični duši, za duhovno dušo, ki ima kot hipostaza transcendentalno zmožnost zedinjenja z Bogom, ne da bi pri tem izgubila svojo individualnost, pa, kot pravi sv. Pavel, v nas pričuje Sveti Duh. On pričuje z našim duhom, da smo Božji otroci, dediči Božji, sodediči pa Kristusovi (prim. Rim 8,16).
Postavlja se torej vprašanje, ali je mogoče znanstveno utemeljiti in empirično dokazati, kateri pogled je pravi: ali grški in iz njega izpeljani modernistični zasnutki, ki jih označujejo materializem, panteizem, monizem in imanentizem, ali krščanski, ki nedotakljivost človekovega dostojanstva zaupa Božji transcendenci. Jasno je nekaj: temeljnih prepričanj tako verni kot neverni ne moremo dokazovati, ker so stvar skrivnostnih dogajanj v naših dušah in ne empiričnih dejstev.
Kristjani verujemo, da je Bog s tem, ko si je Božji Sin privzel človeško naravo, človekovo dostojanstvo dvignil na Božjo raven, ki nikoli ne more preiti v upravo katere koli zakonodajne oblasti. Ti, ki uzakonjajo splav in evtanazijo z arbitrarnimi in kontingentnimi argumenti odstranjujejo mejo, ki je absolutno ne bi smeli prestopiti. Ta predrznost je tista banalnost zla, o kateri je govorila Hannah Arendt.
