Kaj odhod kanclerke pomeni za Slovenijo?
Komentarji | 07.11.2018, 14:45 Tone Gorjup
Nekdanji župan Kamnika se je ravno še uspel srečati z najmočnejšo žensko na svetu, ko je Evropa začela šteti čas po Merklovi. Nemška kanclerka je tudi na Slovenskem vsaj do migrantske krize bila deležna nespornih simpatij desne sredine, v svetu pa bila označena za voditeljico liberalne demokracije v času vzpenjajočega se populizma. Toda kaj programirani odhod kanclerke Merklove in voditeljice CDU pomeni za Slovenijo? Kaj za nas pomeni Nemčija brez Merklove in CDU z novim vodstvom?
Zagovornikom demokracije je težko ne le za to, ker nas politiki tako pogosto razočarajo, ampak tudi zato, ker volivci slabo izbirajo – izbirajo namreč ne na temelju dolgoročnega premisleka, ampak praviloma po hipnem vzgibu, po trenutnem stanju v denarnici, pod vplivom političnega marketinga in celo na osnovi razpoloženja. Saj vemo: volivci ostanejo doma že če je pot do volišča premokra; ali pa jih tja ni, ker se je naredil tako čudovit dan, kot nalašč za izlet. Instantna, populistična ni le politika, takšni so tudi volivci: daleč, da bi imeli vedno prav, res pa je, da moramo njihovo voljo spoštovati. V takšnem pojmovanju demokracije se tudi za politike šteje, da ravnajo odgovorno, ko začutijo, da nimajo več prave podpore volivcev, četudi so bili izvoljeni zato, da rešijo ta ali oni problem. Logika sodobne politike je neizprosna, je logika številk in tudi politične demografije: če greš v sredino, zapuščeni prostor na levi ali desni zasedejo drugi. (Te slabosti liberalne demokracije bo moral Zahod šele začeti reševati.)
Tudi CDU bo na svoje čelo postavila tistega, za katerega meni, da bi ga volivci lahko videli kot potencialnega rešitelja predvsem aktualnih težav stranke. Logika politične geografije zahteva, da CDU ponovno zasede prostor (na desni), ki si ga je prisvojila AfD. Na kongresu takoj po Miklavžu bo CDU tako tehtala med podjetnikom Friedrichom Merzem, generalno sekretarko stranke Annegret Kramp-Karrenbauer in ministrom za zdravje Jensom Spahnem. Vsi trije so katoličani: prvi, favorit, pro-evropski in socialno konzervativen; druga sredinska katoličanka, menda izbira kanclerke; tretji gay in hkrati bolj desno, patriotsko usmerjen. Bi takšne profile našli med katoličani v slovenski politiki, in če ne, zakaj ne? Kako podobna je CDU-ju naša NSI? SDS ima s CDU še manj skupnega, čeprav je v isti evropski politični grupaciji.
Če bo konec leta torej znano, kdo bo novi vodja CDU, pa še ne bo jasno, kdaj, če sploh, bi novi vodja lahko postal kancler ali kanclerka, in v kakšni koaliciji. Tudi ni jasno, kako bo novo vodstvo rešilo vprašanje Orbanovega članstva v EPP in nasploh nevarne delitve Vzhod-Zahod znotraj EU. Preudarna Merklova, prihajajoča iz nekdanje Vzhodne Nemčije, je imela z Orbanom veliko potrpljenja, novo vodstvo CDU ga utegne imeti pred majskimi volitvami v Evropski parlament veliko manj. Ali pa tudi ne: če bo CDU izbrala Merza ali zlasti Spahna, bosta ta dva sicer morda res bolj po okusu SDS (in NSI?), z enako ali več razumevanja za Orbana, a ne nujno tudi za srednjo in vzhodno Evropo novih članic. Populizem v Nemčiji in Evropi ima mnogo obrazov: patriotizem, manjša odprtost do migrantov in naklonjenost tradicionalnim vrednotam se navzven lahko pokažejo tudi kot upad zanimanja za vzhodne in južne sosede. Tudi Slovenija in slovenska desnica bosta morala novo vodstvo CDU in novega kanclerja, kanclerko še prepričati, da sta vredni zanimanja.
Bo torej Nemčija z novo CDU in – prej ali slej – novo vlado šla bolj v desno ali ostajala v sredini? Bo želela gredico Evrope rahljati ali poglabljati? Preurejanje političnega prostora v Nemčiji – kjer še ni pravega odgovora na pojav AfD – bo pomembno za reševanje vprašanja populizma v celotni Evropi, za vodenje migracijske politike EU ter za oblikovanje podobe prihodnje EU. Novi vodja bo moral odgovoriti na vprašanje, kako naj se (za)varuje Evropa v času, ko se iz nje pospešeno umikajo Trumpove ZDA. Merklina odločitev, da odpre vrata milijonom beguncem bo verjetno šla v zgodovino kot primer pomanjkanja preudarnosti. Toda s to odločitvijo in vodenjem uspešne gospodarske politike bo odhajajoča kanclerka zapisana v zgodovini tudi kot (še zadnji?) uspešni primer krščansko-demokratske politike, ki je solidarna, družbeno odprta, pro-evropska in hkrati zagotavlja blaginjo. Njen odhod za Slovenijo in širšo srednjo Evropo pomeni najmanj krajše obdobje negotovosti preden – in če – najdeta CDU in Nemčija novo notranje ravnotežje.
Vir: Časnik.si
