AVDIO: Poganjki totalitarizmov v sedanjosti
Cerkev na Slovenskem | 22.08.2018, 09:51 Marta Jerebič
Totalitarizmi preteklosti niso povsem v preteklosti, ampak ohranjajo svoje poganjke tudi v naše dni in v našo družbo, je pri sinočnji maši v ljubljanski stolnici za žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov dejal nadškof Stanislav Zore.
Ob tem je opozoril, da moramo biti »tudi mi vedno znova do kraja iskreni v presoji sebe in svojih ravnanj. Ali moje sedanje ravnanje kakor koli pripomore, da se na svetu uveljavljajo ljudje, dejanja in razmere, ki težijo po totalitarizmu.«Nadškof Zore je prosil Gospoda, da bi ostali neomajno zavezani resnici. Ko Boga izključimo iz sveta, postane svet tako zelo majhen, da pomorijo na desetine milijonov ljudi za vzpostavitev sveta po okusu totalitarizmov, je dejal. Po maši je sledila akademija z nagovorom prof. dr. Ivana Štuheca.
Nagovor nadškofa Zoreta pri sveti maši za žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov
Dragi bratje duhovniki, spoštovani gostje, dragi bratje in sestre. V naši stolnici smo se zbrali, da bi počastili žrtve totalitarnih in avtokratskih režimov, da bi zanje molili, da bi prečistili svojo vest in da bi oblikovali spravi odnos do totalitarizmov preteklosti, za katere pa se zdi, da le niso povsem v preteklosti, ampak ohranjajo svoje poganjke tudi v naše dni in v našo družbo.Ko je kardinal Robert Sarah nagovoril ljudi v Le Puy du Fou v Francoskem departmaju Vendeja, kjer se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev zgodil prvi genocid moderne dobe, ko so v treh letih revolucionarji pomorili med 170.000 in 200.000 kmetov in njihovih družin, jim je povedal, da s tem dajejo živeti „tem sto tisočim žrtvam nasilja, možem, ženam in otrokom! Glas dajete vsem, ki so jih hoteli utišati, ker so zavračali laž ateistične ideologije! Čast dajete tistim, ki so jih hoteli potopiti v pozabo, ker si niso pustili iztrgati svobode do vere in do obhajanja maše! Samo to vam pravim: vaše delo je pravično in potrebno! S svojo umetnostjo, pesmimi in junaškimi dejanji podarjate dostojen pokop vsem tem mučencem, ki jih je revolucionarno sovraštvo hotelo pustiti brez groba“ (R. Sarah, Le Puy-de-Fou, 12. avgusta 2017).
Tudi mi hočemo s to sveto mašo položiti v Božje srce vse, ki so bili pomorjeni od vseh totalitarizmov preteklega stoletja. Hočemo se spomniti vseh žrtev, ki so jih zmetali v goltanec novega sveta, ker na tem novem svetu zanje ni bilo prostora. Pretresljivo je, kako malo je prostora na svetu, na katerem ni prostora za Boga. Ko Boga izključimo iz sveta, postane svet tako zelo majhen, da pomorijo na desetine milijonov ljudi za vzpostavitev sveta po okusu totalitarizmov.
Kako je to mogoče? To vprašanje se vedno boleče zareže v človekovo misel in srce. Kako je mogoče, da ljudje tako do konca pozabijo biti človeški, da so sposobni ubijati zaradi ubijanja?
Slišali smo pripoved o prvem bratomoru. Kajn je dvignil roko nad svojega brata Abela. Ni prenesel, da je bila Abelova daritev boljša od njegove. In ker sam ni bil sposoben boljše daritve, pa tudi Abelu ni privoščil boljše daritve, se je odločil, da bo Abela ubil. Zvabil ga je ven, na polje in na polju – polje je bilo njegovo, Kajn je bil poljedelec – na polju je umoril svojega brata.
Tretja skušnjava, ki jo doživi Kristus v puščavi, kot smo slišali v evangeljskem odlomku, je „najprivlačnejša od vseh. Vidi vsa kraljestva sveta, položena predenj, da jih vzame. To je zapeljivi klic (…) oblasti: priložnost nadzorovati in ukazovati vsem in vsemu. Ponujen mu je sam vrh hierarhije dominantnosti, animalistična želja vsake gole opice: poslušnost vseh, najčudovitejša posestva, moč graditi in povečevati, možnost neomejene čutne zadovoljitve. To je prikladnost v največjem pomenu. Toda to še ni vse. Takšen status prinese tudi neomejeno priložnost, da se razodene notranja tema. Sla po krvi, posiljevanju in uničevanju je še kako del privlačnosti oblasti … Moč pomeni tudi sposobnost za maščevanje, za zagotavljanje podrejenosti in uničenje sovražnikov. Daj Kajnu dovolj moči in ne bo samo ubil Abela. Najprej ga bo na vse mogoče načine in v nedogled mučil. Šele potem in samo potem ga bo ubil. In potem se bo lotil vseh preostalih.“ (J. B. Peterson, 12 pravil za življenje, 175).
Zakaj človeštvo dovoli, da Kajn postane Kajn? Zakaj dovoli, da Kajn lahko pride do tako neomejenega nadzora nad vsemi? Zakaj dovoli, da Kajn jemlje, kar ni njegovo: najprej imetje in potem tudi življenje, včasih pa življenje, zato da dobi imetje? Ali se to more zgoditi brez nekakšnega pristanka drugih?
Dovolite, da spregovorim nekaj besed o Aleksandru Solženicinu, ki je svet, zlasti zahodni svet pretresel z Otočjem Gulag. Med vojno je bil na fronti. Lastni rojaki so ga aretirali, pretepli in vrgli v ječo. Zbolel je za rakom. Nacizem in komunizem sta mu življenje spremenila v pekel. Lahko bi postal zagrenjen. Lahko bi preklel Boga.
„Toda veliki pisatelj, veliki srčni branilec resnice ni dovolil, da bi se njegov razum usmeril v maščevanje in rušenje. Namesto tega je odprl oči. Med svojimi mnogimi preizkušnjami je naletel na ljudi, ki so ohranili plemenito držo kljub grozovitim okoliščinam. Poglobljeno je razmišljal o njihovem vedenju. Potem si je postavil najtežja vprašanja: je osebno prispeval h katastrofi svojega življenja? In če je, kako? Spomnil se je svoje brezpogojne podpore komunistični partiji v mladih letih. V mislih je obnovil vse svoje življenje. V taboriščih je imel veliko časa. Kaj je naredil narobe v preteklosti? Kolikokrat je ravnal proti svoji vesti, se vključil v dejanja, za katera je vedel, da so slaba? Kolikokrat je izdal samega sebe in lagal? Je kak način, da popravi svoje grehe iz preteklosti, se jih pokesa, v blatnem peklu sovjetskega gulaga?
Solženicin je vzel podrobnosti svojega življenja pod drobnogled in temeljito razmišljal o njih. Zastavil si je drugo vprašanje pa tretje. Lahko zdaj neham delati take napake? Lahko zdaj popravim škodo, ki so jo povzročili moji spodrsljaji v preteklosti? Naučil se je gledati in poslušati. Odkril je ljudi, ki so bili iskreni, kljub vsemu. Razstavil se je košček za koščkom. Vse, kar je bilo nepotrebno in škodljivo, je pustil umreti in potem je vstal. Nato je napisal Otočje Gulag, zgodovino sovjetskega sistema kazenskih taborišč. To je močna, zastrašujoča knjiga, napisana s silovito moralno močjo neolepšane resnice. Solženicinovo pisanje je docela in dokončno razbilo intelektualno verodostojnost komunizma kot ideologije in kot družbe. S sekiro se je lotil drevesa, katerega grenki sadovi so ga tako revno hranili – čeprav je bil navzoč pri njegovi saditvi in jo je podpiral.
Odločitev enega človeka, da spremeni svoje življenje, namesto da bi preklinjal svojo usodo, je do obisti pretresla ves patološki sistem komunistične tiranije. (J. B. Peterson, 12 pravil za življenje, 150-151). Teh besed nisem navedel zato, da bi žrtve totalitarizmov napravil kakorkoli odgovorne za to, da so postali žrtve. Moj namen je, da smo tudi mi vedno znova do kraja iskreni v presoji sebe in svojih ravnanj. Ali moje sedanje ravnanje kakor koli pripomore, da se na svetu uveljavljajo ljudje, dejanja in razmere, ki težijo po totalitarizmu.
A pri tem Kajn ve, da ne dela prav. Zato se tudi spreneveda in na Božje vprašanje, Kje je njegov brat Abel? odgovori z drugim vprašanjem: „Sem mar jaz varuh svojega brata!“ Kajn ve, da greši, a greši vseeno, saj hoče dobiti absolutno oblast nad vsem in nad vsemi. Zato so Kajni vseh časov in vseh sistemov, fašistični, nacistični in komunistični, skrivali svoje zločine za dvoumne besede, kot so „končna rešitev“ ali pa pri nas „čiščenje“, ali pa za pregrade v rudniških rovih, z miniranjem kraških brezen in z najstrožjim zakonom molka.
A so šli še dlje. Potrebno je bilo narediti še en korak: potrebno je bilo počistiti tudi arhive, v katerih bi lahko ostali sledovi totalitarnega delovanja. A kot pravi Igor Grdina, rokopisi ne gorijo, kakor je svetu oznanil Bulgakov, zato so stvari jasne: „verodostojna poročila so se ohranila tudi o dogajanjih, pri katerih je bilo narejeno vse, da bi bodisi ostala brez prič bodisi ne bi nihče verjel tistim, ki so jih preživeli. Arhive je mogoče uničiti, spomin pa je mnogo bolj trdoživ. Tisti njegovi prameni, ki ne žive kar tako, marveč vsemu navkljub, so praviloma tudi resnicoljubnejši od aktov, za katere njihovi ustvarjalci vedo, da bodo lahko ohranjeni za naslednja stoletja, in so zato prenapolnjeni s preimenovanji stvarnosti.“ (Igor Grdina, Dnevnik, 4. 1. 2014).
Nocoj smo pred Njim, ki je pot, resnica in življenje. Pred njim se ponovno odločamo za resnico, čeprav jo bo treba plačati. Kajti „govoriti resnico pomeni prinašati v Bit najboljšo resničnost. Resnica gradi stavbe, ki lahko stojijo več tisoč let. Resnica hrani in oblači revne ter dela države bogate in varne. Resnica zmanjšuje strašno zapletenost človeka v preprostost njegove besede, da lahko postane partner namesto sovražnik. Resnica dela preteklost resnično preteklost in omogoča najboljšo uporabo možnosti v prihodnosti. Resnica je največji, neizčrpni naravni vir. Je luč v temi.“ (J. B. Peterson, n.d. 218).
Gospod, ko nocoj pred tvoje obličje polagamo svoje prošnje za vse, ki so jih zmleli zobje fašizma, nacizma in komunizma, te prosimo, naj ostajamo neomajno zavezani resnici. Naše oči naj vedno iščejo resnico in naša usta naj vedno govorijo resnico. Kajti resnica nas bo osvobodila (Jn 8,32). Amen.
Po sto letih prve svetove vojne zgodovinarji še vedno odkrivajo nova dejstva in nove vidike, ki v marsičem znano ali zmagovito interpretacijo postavljajo pod vprašaj. Sleherno povojno obdobje je nabito s čustvi, ranami in predsodki. Ustvarjajo pa se tudi namerne ali nenamerne mitološke zgodbe, s katerimi vsaka stran opravičuje svoja dejanja. Vzpostavljanje distance do travmatičnih obdobij zgodovine je dolg, mukotrpen in tudi boleč, a hkrati osvobajajoč proces. Kdor vztraja na predpostavki, da se zgodovina ne bo pisala na novo, tisti ne pozna ne človekove narave, ne zgodovine kot stroke. Zgodovina se vedno znova piše na novo, če tako narekujejo dejstva. Drugače tudi ne more biti, če želimo ostati znanosti, kot odprtemu in novim hipotezam in tezam preverljivemu procesu, zvesti.
Drugo stališče, ki prav tako vnaša nesporazum v interpretacijo zgodovine je pogosto uporabljena fraza, da zgodovino pišejo zmagovalci. Morda res, za nekaj časa in za obdobje, ko je njihova zmaga povezana z oblastjo, ki so si jo pridobili na tak ali drugačen način. Določena nova dejstva pa tudi zmagovalce lahko postavijo pod vprašaj in njihovo interpretacijo. Saj dejstva lahko pokažejo, da so si zmagovalci za potrebe oblasti zgodovino prikrojili po svoje in za svoj prav. Če sta se v času druge svetovne vojne spopadla dva totalitarizma, ki ju poosebljata Hitler in Stalin in če je čas trajanja za prvega bil krajši kot za drugega, še to ne pomeni, da je drugi zmagal in ostal zmagovalec. Lahko se mu pripiše vojaško zmago, to pa še ne pomeni zmago v smislu človeškega razvoja in napredka ter spoštovanja človekovega dostojanstva. Za to trdim, da ni res, da zgodovino pišejo zmagovalci, ampak jo pišejo zgodovinarji in razvoj človeške družbe ter človekovih spoznanj, ki pretekla dejanja in odločitve potrdijo ali postavijo pod vprašaj. Zmagovalci, pijani od oblasti, so s perspektive človekovega dostojanstva lahko hujši kršitelji le tega, kakor pa so bili poraženci, dokler so imeli moč in oblast.
Zgodovina je vedno tudi stvar interpretacije dejstev. Dejstva so lahko nesporna, interpretacije pa so lahko različne. Odvisne pa so od predpostavk iz katerih gledamo na zgodovinska dejstva. Nacionalist jih interpretira v luči svojega nacionalističnega interesa, internacionalist pa iz svoje perspektive zlitja narodov in ljudstev. Marksist v luči revolucije kot edinega gibala zgodovine itd..
Po obeh svetovnih vojnah smo leta 1948 dobili merila za družbo in za razumevanje zgodovinskih dejstev v deklaraciji človekovih pravic. Kaj se je dogajalo s človekovim dostojanstvom v določenem zgodovinskem obdobju, tako dobi nujno novo optiko, ki ne more biti prizanesljiva do zmagovalcev in neprizanesljiva do poražencev, pač pa enaka za vse.
Ko danes govorimo o totalitarnih sistemih, govorimo o sistemih, ki so imeli določeno predpostavko v razumevanju človeka in njegovega dostojanstva. V skladu z razumevanjem pojma totalitaren, ni šlo za celovit ali celosten pogled na človeka in družbo ampak za pogled, »ki ne dopušča drugega mnenja ali opozicije, ki nasilno enoti in podreja družbo in osebno življenje državljanov ciljem državnega vodstva«, kot to jasno opredeli Veliki slovar tujk. Totalitarne oblasti so lahko tudi različne v svoji totalitarnosti. Za to je prav, če se razlikuje med diktaturami in totalitarnimi sistemi. Prve so običajno začasne in nimajo za cilj, da bi v celoti preobrazile družbo in ljudi, druge pa želijo prav to, spremeniti človeka in celotno družbo po meri in idejah tistih, ki so na oblasti. Različne imperialne oblike v zgodovini, so bile bliže diktaturam kot totalitarizmom. Slednji so izrazit pojav dvajsetega stoletja in posledica novoveške absolutizacije človeka v rasnem ali razrednem smislu. Takšnega totalitarnega pojava zgodovina človeštva pred tem ne pozna. Samo novoveški človek je svojo subjektiviteto postavil za edino zveličavno merilo vsega, to pa pomeni, da je pripravljen poteptati tako naravo kot kulturo, ki je skozi tisočletja narekovala tudi oblike družbenega življenja.
Drugače povedano, ena ideja o človekovi resničnosti postane merilo za vse, ideologija, ki ni več pripravljena videti človeka in družbe v njeni kompleksnosti, postane ekskluzivno merilo oblasti do posameznika in družbe kot celote. Fašizem in nacionalsocializem sta videla človeka skozi optiko rase, komunizem pa skozi optiko razredne družbe in revolucije. Gre za antropološke in družbene dogme, ki nimajo z verskimi dogmami nobene zveze, saj nad njimi ni bilo ne neba, ne moralnega imperativa, ampak samo firer.
Najdlje in najbolj dosledno je svoj totalitarizem razvijal komunizem. Za to je od vseh najbolj trdovraten in globoko zažrt v človeško zavest in podzavest. Po nekaterih ocenah je zahteval 200 milijonov žrtev. Germanski nacionalsocializem in italijanski fašizem, nista bila tako dolgo na oblasti, da bi lahko prodrla v vse družbene pore, tudi nista igrala na najbolj občutljivo družbeno noto, na človekov socialni položaj. Končno nista imela možnosti, da bi po drugi svetovni vojni svoj družbeni model izvažala po celotnem svetu, kar je komunizmu bilo omogočeno, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se je uspel postaviti na stran zmagovalcev proti nacionalsocializmu, k čemur sta mu pomagala anglo-ameriška zaveznika.
Tudi mi v Sloveniji smo priče dejstvu, da je komunistični totalitarizem na naših tleh najbolj trdovraten, za to ne čudi, da imamo v evropski zvezi edini parlament, ki ni ratificiral Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu. In zakaj je temu tako?
Najprej za to, ker je komunizem imel za svoj cilj, da spremeni človekovo naravo. Za to je potreboval najprej revolucijo kot sredstvo za pridobitev oblasti. Ko je imel oblast, je svoj koncept človeka in družbe pričel izvajati na vseh družbenih ravneh, vse do religiozne dimenzije, ki je človeku najgloblja in najbolj intimna. V bistvu je komunizem sebe vzpostavljal kot novo religijo, za to je do vseh religij bil odklonilen, nasilen in brezkompromisen. V ljudeh pa je pustil religiozne elemente pripadnosti sistemu, za to je njegova revitalizacija možna in pri tako visokem procentu državljanov uspešna, še posebej tam, in tako je v Sloveniji, kjer ne poznamo tako močne identifikacije narod - vera, kot je to v večini bivših držav za železno zaveso.
Komunizmu sicer ni uspelo spremeniti človeka po svoji meri, a dovolj, da postkomunistični človek živi v identitetni zmedi in vrednostno izgubljenem vesolju. Ko je propadel kot sistem in se je zdelo, da nima več moči za spreminjanje zavesti, se je uveljavilo prepričanje, da je vsak posameznik edino merilo vsega in za vse. Kombinacija med absolutizacijo novoveškega subjekta in razpadom totalitarnega sistema je rodila totaliteto subjekta nad samim seboj in nad svetom okrog njega. Z drugo besedo, vsak je edino merilo samemu sebi. Ker je zavest o družbeni pripadnosti v totalitarnem sistemu bila prignana do absurda ji je subjekt sicer obrnil hrbet, a hkrati ohranil prepričanje, o veličini lastne totalitete. Biblično bi lahko to ponazorili z besedami: »Kadar nečisti duh odide iz človeka , hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: Vrnil se bom v svojo hišo , iz katere sem odšel. Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo in tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom« (Mt 12, 43-45).
Spoštovani, v našem slovenskem prostoru smo vedno znova priče burnim reakcijam, ko gre za soočenje s polpreteklo zgodovino. Bodimo prepričani, da čas dela v prid spoštovanja človekovega dostojanstva in interpretacije zgodovine, ki to spoštuje. Zadnje pogromaške reakcije na intervju g. Možine z g. Dežmanom, ter popolnoma servilen odziv osrednjega nacionalnega medija, samo potrjuje tezo o trdoživosti komunistične miselnosti, ki se je dejansko v Sloveniji zalezla v vse pore človeških duš in družbene zavesti. Prav delo in prispevki Možine in Dežmana so neprecenljiv doprinos k celovitejšemu pogledu na našo polpreteklo zgodovino. Možina z intervjuji, Dežman pa z identifikacijo pomorjenih žrtev komunističnega totalitarizma, postavljata človeka kot posameznika z njegovim dostojanstvom v središče zgodovine. Njuno delo in delo vseh, ki na tem področju raziskujejo, definitivno piše zgodovino na novo, z odkrivanjem zamolčanih in prikritih dejstev.
Kako trdovratno politični dediči komunizma branijo svojo interpretacijo zgodovine se kaže tudi v tem, katere vladne resorje v vsaki koaliciji želijo obvladovati. Dejansko nikoli niso sestopili z oblasti na področju družbenih obveščanj, vzgoje in izobraževanja, sociale in družine. V tem pa se kaže, kako na naših tleh ni konec revolucije in kulturnega boja. Prej so se pripravljeni odreči gospodarskim in finančnim resorjem kot pa tistim, ki najbolj subtilno oblikujejo zavest državljanov. Če deklariran kristjan in praktični vernik ne prepozna teh namer, v preteklosti skozi položaj krščanskih socialistov v t.i. OF, v sedanjosti pa z novačenjem žlahtne konservativne stranke za koalicijo z levico, po tem ne ve veliko, ne o zgodovini, ne o sedanjosti, še manj pa lahko državo pelje v boljšo prihodnost. In slednja bi naj bila brez starih delitev.
V našem javnem in kulturnem prostoru se pogosto opleta z besedo fašizem in fašistoidnost. Če fašizem razumemo v njegovi izvornosti kot nacionalistično in korporativistično ideologijo, katere simbol je liktorski snop, lahko najprej ugotovimo, da gre za pojem, ki ima več politično-polemične vsebine kot resne družbeno znanstvene opredelitve. Ne vem in ne poznam, če je kdaj kakšen Slovenec bil fašist, vsekakor pa nikoli na slovenskem ni šlo za politično gibanje, ki bi ga lahko poistovetili s fašizmom. Tudi nacional-socializma kot političnega pojava pred drugo svetovno vojno ni bilo, razen kakšnih tihih simpatizerjev. Nobeden od teh dveh totalitarnih sistemov v našem narodu ni imel ne idejne, ne politične podlage. Že po naravi zgodovinskih dejstev je to bilo nemogoče. Primorska je bila antifašistična od klera do kmeta in proletarca. Osrednja Slovenija in Štajerska pa antinemška zaradi odpora do germanizacije. Geslo »smrt fašizmu, svoboda narodu« je tipični politično-propagandni konstrukt komunistov, ki so nam ga vcepljali od pionirskih let naprej. Tako kot so dosledno uporabljali pojem nacizem in izpuščali socializem, da bi ga obvarovali pred nacistično okuženostjo. Že sama pojmovna zmeda in netočnost pojmovanja in razumevanja tako totalitarizmov kot opredeljevanja ljudi v času okupacije in revolucije na Slovenskem, nam govori o tem, da smo bili ves čas priča manipulacije zgodovine, ki jo je potrebno očistiti, pa naj bo to komu všeč ali ne.
In za konec še misel o sedanji Evropi in Evropski skupnosti. Če smo v devetdesetih letih bili prepričani da zahodna Evropa ve, kaj se ruši z berlinskim zidom in za kaj je takrat šlo, smo danes lahko prepričani, da ne razumejo in nočejo razumeti, da so ostanki komunističnega totalitarizma v bivših komunističnih državah veliko bolj navzoči in v revitalizaciji, kakor pa fašizem in nacionalsocializem v Italiji ali Nemčiji. Kdor si pred tem zatiska oči in bojim se, da je takšnih v Bruslju vedno več, dela nezadržno v prid procesa razgradnje Evropske unije in vrnitve totalitarizmov pri stranskih vratih v evropske in nacionalne politične strukture. Ko bomo do vseh totalitarizmov in do vseh oblik holokavstov imeli enaka merila presoje, takrat bomo morda mirneje spali.
Danes pa je čas izjemne budnosti in pozornosti, da se ponavljanje zgodovine prepreči prej, kot bo prepozno. A pri tem imamo eno veliko težavo, ki sem jo zgoraj poimenoval »totaliteta subjekta« ali sedem hudih duhov, ki so hujši od prejšnjega enega v sistemu prepoznavnega.
