Slovesnost pri Kapeli mučencev in podelitev Ehrlichovih nagrad

Slovenija | 01.07.2018, 18:42

Ob 100. obletnici rojstva izseljeniškega duhovnika in narodnega buditelja Vinka Žaklja in v spomin na upor proti komunističnemu nasilju so se v Šentjoštu nad Horjulom letos že triindvajsetič zbrali na slovesnosti pri Kapeli mučencev. Sv. mašo je daroval prof. dr. Janez Juhant. Slavnostna govornica je bila Mojca Kucler Dolinar. Sledil je kulturni program s podelitvijo Ehrlichovih priznanj in medalj.

Tudi letošnja slovesnost pri Kapeli mučencev je bila namenjena spominjanju na dogodke izpred 76 let, ko je v Šentjoštu v petih dneh (od 31. julija do 4. avgusta 1942) kar 50 otrok ostalo brez enega ali obeh staršev. Pri slovesnosti so se poklonili zdravi pameti domačih fantov in mož, ki so spoznali in doumeli, da se je treba pred nasiljem komunističnega terorja braniti. Zbranim na slovesnosti v Šentjoštu je v mašni pridigi spregovoril prof. Janez Juhant. Poudaril je, da moramo biti hvaležni za dar teh mučencev.

»Krščansko življenje je, kot je rekel Jane Evangelist Krek, trpljenje in potrpljenje, to je tisto, kar nas naredi boljše, bolj človeške. Da postajamo pristni ljudje, v svetlobi resnice. Samo to šteje v življenju.« Kot je dejal, moramo biti hvaležni Bogu, da nas zbira na takih krajih, kjer nas poučuje skozi trpljenje drugih, da postajamo novi ljudje skozi trpljenje drugih in tudi skozi naše lastno trpljenje. »Vedno znova je težko priti preko zamer, sovraštva, preko želje po maščevanju k sodelovanju in pripravljenosti, da bi postali drugačna družba, ki je utemeljena na človeškem dialogu, medsebojnem sodelovanju.«

Sledil je še nagovor gospe Mojce Kucler Dolinar. »Ko se poklanjamo več kot sto tisočim, ki jih je umorila krvava roka komunizma, moramo imeti pred seboj posameznika. Človeka pač ne smemo ponižati na številko. V mislih moramo imeti osebo z duhom, dušo in telesom, katerega delo in življenje je bilko na silo prekinjeno.« Kot je povedala, se večji del slovenske politike in slovenskega naroda trudi, da se ne bi spominjali teh ljudi, ki so dali zadnjo kapljo krvi za svoje vrednote: za dom, družino in domovino. »Pokopati anonimizirane žrtve, postaviti spomenik v središču Ljubljane, je eno. Drugo pa je uveljaviti razmišljanje, da je bilo nasilje nad nedolžnimi žrtvami pred, med in po 2. sv. Vojni prvovrstni zločin nad lastnim narodom. Dokler Slovenija s strani najvišje politike ne bo obsodila nasilja komunističnega režima, ne moremo reči, da smo kot država in kot narod v polju normalnosti. Vse do tedaj ostaja naš dolg, da govorimo o tem.«

Ehrlichova priznanja

Odbor za podelitev Ehrlichovih priznanj le-te daje zaslužnim Slovenkam in Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine in so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom. Letos so priznanja z medaljami prejeli aktivna članica Nove slovenske zaveze Marija Zgonc, akademik prof. dr. Janez Juhant in nekdanja politična zapornica Lidija Drobnič. Vsem prejemnikom je skupno večletno delovanje pri pripravah spominskih slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah, v Ferdrengu, pri Lipi sprave in Ehrlichu v spomin. V imenu Odbora je Ehrlichova priznanja in medalje izročil direktor Družine Tone Rode.

100. obletnica rojstva izseljeniškega duhovnika Vinka Žaklja

Narodni buditelj in izseljeniški duhovnik Vinko Žakelj je korenine pognal pred 100. leti na Krvinetovi domačiji v Šentjoštu. Kot kmečki sin je dobro vedel, kaj pomeni orati ledino. Po koncu druge svetovne vojne se je z domobranci umaknil na Koroško in na Vetrinjskem polju pel novo mašo. Študijska pot ga je vodila v Prago in Rim, kot izseljenski duhovnik pa je nato deloval v Belgiji in na Nizozemskem. Bil je vodja duhovnega in kulturno prosvetnega življenja, odličen fotograf, človek jasnih in prodornih misli ter ljubitelj gora. V srcu je nosil veliko ljubezen do domovine, ki pa ni imela prostora za ljudi svobodnega in pogumnega duha. Zavetje izbrisanim je pod svojim plaščem nudila Kraljica Evrope, Mati Marija na Svetih Višarjah. Na istem kraju, kjer je Lambert Ehrlich nekoč sanjal o samostojni Sloveniji, je tudi Vinko Mariji izročal prihodnost slovenskega naroda. Pri svojem delu pa je računal na pomoč sočloveka:

Ne potuhni se,

ko te nekdo potrebuje.

In ne govori preveč-

stori nekaj! 

S temi besedami je nagovarjal in bodril Slovence in vse ljudi dobre volje, v prizadevanju za ustvarjanje boljšega sveta, ki od ljudi zahteva budnost in angažiranost vsakega posameznika. »Živeti, ljubiti in biti srečen brez drugih – je utopija!« Drug drugemu smo potrebni, zato se moramo srečevati. Vinko je bil popotnik, od kraja do kraja, od človeka do človeka, od rojstva do smrti/večnosti. Na eni teh poti je končal svoje zemeljsko bivanje. Njegovo telo počiva na šentjoškem pokopališču. A smrt zanj ni bilo dejanje končnosti, zato je zapisal: »Smrt ni zastrašujoča, neznana pot. Krščanstvo odkriva njen smisel.« Vinko Žakelj je bil odprt v prihodnost, ni bil jetnik preteklosti. Nikoli se ni prepuščal malodušju. V svojih pridigah je bil vedno odločen, jasen in iskren in nam je znal svetovati: »Bodite gosti!« Zahvaljeval se je za vse, ki se trudijo za resnico in pravico, za vse, ki so goreči za dobro stvar. Gradil je boljši svet z vsemi ljudmi dobre volje.