Je možna vzpostavitev stabilne vlade?

Slovenija | 26.06.2018, 16:15 Andrej Šinko

Pretekli konec tedna je bil prvak Nove Slovenije Matej Tonin izvoljen za predsednika državnega zbora. V stranki so poudarili, da so z njegovo kandidaturo želeli »presekati gordijski vozel«, saj levosredinske stranke same niso bile sposobne izvoliti predsedujočega poslancem. Iz nekaterih strank so nato takoj sporočili, da se kažejo obrisi nove koalicije, vendar so v NSi pojasnili, da se o sodelovanju v vladi pogovarjajo s strankami na obeh političnih polih. Zato še zdaleč ni jasno, kakšno vlado bomo dobili.

Tonina so na mesto predsednika državnega zbora predlagale Lista Marjana Šarca, Stranka modernega centra, Socialni demokrati, Demokratična stranka upokojencev Slovenije, Stranka Alenke Bratušek in njegova Nova Slovenija. Podporo pa so mu izrazili tudi v Slovenski demokratski stranki in Slovenski nacionalni stranki. Prvak LMŠ Marjan Šarec je ob predlogu Tonina na položaj predsednika državnega zbora dejal, da gre za usklajen predlog strank potencialne koalicije, vendar je ob tem priznal, da je do oblikovanja te še dolga pot. Na drugi strani pa v NSi poudarjajo, da pogovori tečejo tudi z SDS.

Če je v Sloveniji v preteklosti izvolitev predsednika državnega zbora dejansko nekako izrisala sestavo koalicije, tokrat ni tako. Tonin je položaj zasedel kot široko sprejemljiv kandidat, kar pa zgolj potrjuje pomembno vlogo Nove Slovenije pri oblikovanju vladne koalicije, kakršnakoli že bo.

Politični manever, ki je prinesel novega predsednika državnega zbora, je koristil vsem. V LMŠ so ob podpori drugih strank predlagali rešitev, ki je bila široko podprta, v NSi so zaslužni, da je do izvolitve predsednika sploh prišlo in da se ni zapletalo, v SDS pa so s podporo Toninu pokazali, da so pripravljeni na konstruktivno delovanje.

Vendar pa je bil to samo en korak na dolgi poti k novi vladi. Pravi pogovori se bodo šele začeli, vprašanje pa je, kdo in za koliko je pripravljen popuščati ter ali bodo v ospredju programi oziroma ministrski in ostali položaji. Ker je tokrat v igri nekoliko več strank in bo morala biti tudi koalicija nekoliko večja, bo imel mandatar vse prej kot lahko nalogo. Zato bo pri sestavljanju vlade potrebne veliko preudarnosti, potrpežljivosti in tudi popuščanja, posebej s strani stranke, katere prvak bo mandatar.

Za zdaj sta v igri dve imeni: predsednik zmagovalne SDS Janez Janša in prvak drugouvrščene LMŠ Marjan Šarec. Prvi je izkušeni politik, vlado je že tudi sestavljal, prav tako pa je SDS stranka, ki je svoj program gradila daljše obdobje. Na drugi strani Šarec vlade še ni sestavljal, njegova stranka pa je morala program pripraviti v zelo kratkem času, kar ji ni dalo možnosti učenja na napakah in noveliranja pripravljenih ukrepov. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da bo Šarec v večji meri pripravljen popuščati v programskih točkah, njegovo glavno orožje pa bo deljenje ministrskih in ostalih položajev. Janša pa na drugi strani najverjetneje ne bo tako fleksibilen v pogajanjih o programskih izhodiščih.

Pri oblikovanju koalicije lahko pomembno vlogo odigra predvsem Nova Slovenija, ki je za Šarca zanimiv akter, za Janšo pa nujen. Šarec bi namreč, ob podpori LMŠ, SMC, SD, DeSUS, SAB in brez NSi vlado lahko oblikoval tudi z Levico. Ta je kljub izvolitvi Tonina na mesto predsednika državnega zbora pripravljena nadaljevati pogovore s Šarcem. Če mu slučajno uspe oblikovati vlado s toliko strankami, pa bo zelo oteženo njeno delovanje. Praksa kaže, da prihaja do trenj že ob treh koalicijskih partnerjih, v primeru šestih, kjer imajo nekateri precej drugačne poglede na reševanje posameznih problemov, pa se postavlja vprašanje, koliko časa lahko takšna koalicija sploh zdrži.

Janša bo kot prvi, čeprav je njegova SDS na volitvah močno slavila, zdaj pa se ji podpora še povečuje, vlado oblikoval zelo težko. To pa predvsem zaradi tega, ker so nekatere stranke, tudi tiste, ki bi jih nujno potreboval, v času predvolilne kampanje napovedale, da z njim v koalicijo ne bodo šle. Če bi omenjeno prekršile takoj na začetku, bi to pod vprašaj postavilo tudi obljube v njihovem programu. Bi pa to lažje storile v primeru, če bi koalicijo prvi sestavljal Šarec, koalicija pa bi nato zaradi neenotnosti razpadla. V tem primeru bi kakšna od teh strank spremembo v stališču o sodelovanju s SDS lahko argumentirala s potrebo po zagotavljanju politične stabilnosti. To bi lahko bile predvsem stranke, ki bi jim podpora do takrat precej padla in bi se želele izogniti predčasnim volitvam.

NSi je sicer bolj verjeten koalicijski partner kot Levica, saj je program prve bolj kompatibilen s progami večine ostalih strank. V kolikor bi šla v koalicijo z LMŠ, SMC, SD, DeSUS in SAB, pa bodo nekatera vprašanja morala ostati zaprta oziroma bo za njih moral veljati status quo. Težko si predstavljam, da bi omenjene stranke dosegle dogovor o financiranju zasebnega šolstva oziroma kakšni drugi podobni temi.

Za Slovenijo je sicer bistveno, da hitro dobi operativno vlado, saj so pred državo številni izzivi tako na področjih gospodarstva kot zdravstva in drugih. Prav tako se bo morala spopasti z migracijskim vprašanjem, ki je sicer skupni evropski problem, in pa nadaljevati s postopki za uresničitev arbitražne odločbe o meji med Slovenijo in Hrvaško.