Ernestina Jelovšek (1842 – 1917) – pozabljena Prešernova dediščina
Slovenija Tone Gorjup
V Sloveniji od leta 2000 obletnico rojstva Franceta Prešerna, 3. december, praznujemo kot Ta veseli dan kulture. Tako so bila vrata številnih kulturnih ustanov, ki so ponudile več sto brezplačnih dogodkov, odprta za obiskovalce. V senci dneva kulture se spominjamo tudi 100. obletnice smrti Prešernove hčerke Ernestine Jelovšek, ki nam je zapustila dragocene spomine na svojega očeta.
Ta veseli dan kulture so mnogi izkoristili za brezplačen obisk kulturnih ustanov. Največ dogodkov se je tokrat zvrstilo v Ljubljani Kranju in Mariboru. V Narodni Galeriji v Ljubljani so veseli dan kulture povezali z odprtjem Evropskega leta kulturne dediščine. Pričakovali bi, da bo v ospredju letošnjega praznika kulture tudi Prešernova hčerka Ernestina Jelovšek, a so oblikovalci kulturnega utripa pri nas pozabili nanjo.
Ernestina Jelovšek je umrla 3. decembra leta 1917 v ljubljanski ubožnici in to na dan očetovega rojstnega dne in godovni dan njegovega krstnega zavetnika sv. Frančiška Ksaverija. Zanimivo naključje je potrdilo vez med očetom in hčerko, s katero se je končal Prešernov rod. Ana Jelovškova mu je namreč rodila tri otroke: prvorojenka Terezija in sin France sta umrla že v otroških letih, Ernestina pa je dočakala petinsedemdeset let.
Bila je drugi Prešernov otrok in pesnik je večkrat pokazal, da mu je najbolj pri srcu. Iz otroških let se je njegovih besed spominjala takole: "Tinka moja, ti prideš k meni za kuharico, mama pa naj s svojim fantom ostane v Ljubljani!” mi je dejal, ko nas je obiskal leta 1847. Vzel me je na kolena ter mi gledal nepopisno ljubeznivo v oči. Moja stara mati je potem pravila, da ga nikdar ni videla tako veselega in srečnega. Ugajala mu je moja resna nrav, katero so drugi grajali."
Ernestina Jelovškova je danes znana predvsem zaradi tega, ker je na osnovi svojih spominov iz otroštva in materinega pripovedovanja napisala Spomine na Prešerna. Precej obsežno delo v nemščini je nastalo med letoma 1875 in 1876, v slovenščini so Spomini izšli leta 1903. Ernestina je v njih zapisala marsikaj, kar je še danes pomemben vir za raziskovanje in razumevanje Prešernovega življenja.
Svojega očeta Franceta Prešerna je nadvse občudovala; prepričana je bila, da je imel kljub napakam, posebno poslanstvo v slovenskem narodu: "Ni bil apostol človekoljubja le po besedi, ampak tudi po dejanju bil je od Boga poklican, dasi od nobenega škofa posvečeni duhovnik, ki je ljudi učil imeti vero v sebe, upati v prihodnost in ljubiti."
Ernestina Jelovškova je bila šivilja, a je kljub temu čutila dolžnost, da mora rojakom pokazati kdo in kaj je bil Prešeren: "Ko bi bila moški, in bi se bila izpolnila ta očetova želja, ki jo je imel pred mojim rojstvom, bi se tudi jaz uvrstila med boritelje za narodno blaginjo. Pričela bi tam, kjer je bil prenehal moj oče utrujen in ves obupan."
Še danes mnogi ugibajo, kakšen je bil Prešeren in kateri portret je najbližji resnični podobi pesnika. Njegova hčerka Ernestina je naslikala svojega: "Obraz mu je bil živo rdeč in nekoliko od sonca zagorel: čelo belo in ne previsoko, ker je bil zelo bujnih las ... Oči sive in bolj majhne, je imel le napol odprte; njegov pogled je bil navadno resen in je dajal očem nekaj motnega, zaradi česar so ljudje uganili, da gleda temno. Samo kadar je bil razburjen, na primer vesel ali jezen, zaiskrilo se mu je oko in mogočen žarek je zadel predmet njegove ljubezni ali njegovega srda ..."
