Razdvajanje slovenskega naroda
| 20.12.2017, 12:09 Tone Gorjup
Kdor hoče zgodovinsko in pravno presojati razmere v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ki so v veliki meri odgovorne tudi za današnjo razdvojenost naroda, mora odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj – predvsem o pravnem položaju in resničnem delovanju Osvobodilne fronte (OF), vrhovne organizacije tako imenovanega »narodnoosvobodilnega boja.
Ko je Nemčija 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo, so bili komunisti nemški zavezniki. KPS je bila sekcija Komunistične partije Jugoslavije in kot taka vključena v Kominterno. Vezali sta jih je torej dve pogodbi, Hitler-Stalin pakt (23.avgusta 1939) in Mejna in prijateljska pogodba (28. 9. 1939). Komunistična partija Slovenije (KPS) zato ni organizirala upora proti okupatorju, pač pa je 26. aprila 1941 (in ne 27. aprila) ustanovila »Protiimperialistično fronto« (PIF), ki ni bila naperjena proti okupatorjem, temveč, že ime samo to pove, proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom – tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se tudi v očeh komunistov izkazali za imperialiste, kar pa okupatorji v njihovih očeh niso bili – in proti domači „kapitalistični gospodi“, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje.«
Šele po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, ko je SZ, ki je začela vojno na strani Tretjega Rajha, stopila na stran zahodnih zaveznikov, se je situacija za KPS spremenila, V interesu SZ je bilo, da se PIF preusmeri v boj proti okupatorju, zato se je iz taktičnih razlogov preimenovala v OF. Cilj je ostal isti: revolucija in prevzem oblasti. Takrat je napočila priložnost, ki jo je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, »da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze.«
Edvard Kardelj, glavni partijski ideolog, je še leta 1944 na Rogu razlagal: »Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« Razlagal je tudi: »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata.[...] Glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.«
Komunisti so vedeli, da so prešibki, da bi se sami uveljavili. Bili so, kot se je izrazil Boris Kidrič, samo »ozka sekta«. Po oceni zgodovinarke Vide Deželak-Barič je KPS na začetku vojne imela pribl. 1280 članov. Z razširjeno osnovo, skrito za zelo priljubljeno idejo osvoboditve, je KPS skrbno pazila, da v ospredje ni potiskala sebe ampak „firmo” OF. Misel o zbirališču odpora je pri prebivalstvu najprej padla na plodna tla. KPS sama ne bi mogla za seboj zbrati niti potrebnega števila aktivistov in pripadnikov, potrebovala je torej sopotnike in privržence, ki bi, drugače kot oni sami, pripeljali številne pristaše.
Te sopotnike so komunisti popolnoma v Leninovem duhu imenovali „zaveznike”. Z izredno strateško, politično in propagandno spretnostjo je KP uspelo, da so iz OF in partizanske vojske napravili svoje orodje. »Zavezniki« torej nikakor niso bili enakopravni partnerji. Ko jih niso potrebovali več, so bili z dolomitsko izjavo formalno odstranjeni. Ravnanje z „zavezniki” je popolnoma ustrezalo Leninovim predstavam. Med oktobrsko revolucijo je komunistom naročil, naj domače »zaveznike izkoristijo in ne podpirajo«.
Seveda pa je potrebno postaviti pod vprašaj tudi nekatere tim. »zaveznike«. Do sedaj je veljalo kot neizpodbitno dejstvo, da so bile ustanovne skupine PIF (oz. OF) poleg KPS še deli krščanskih socialistov, »levi« Sokoli in levi intelektualci. Študija o Sokolih z naslovom Prevarani Sokoli, ki sta jo napisala Ivan Čuk in Aleks Leo Vest, postavlja prav udeležbo Sokolov pod vprašaj, ker sta bila dva ustanovna člana PIF (Zoran Polič in Franjo Lubej) že leta 1939, torej dve leti pred ustanovitvijo PIF, na društvenem disciplinskem sodišču zaradi širjenja komunistične ideologije iz Sokola I – Tabor izključena, Josip Rus, ki ni bil član istega društva, pa za udeležbo v PIF ni imel prav nobene funkcije ali pooblastila, da nastopa v imenu Sokolov.
Težava pri presojanju časa okupacije v Sloveniji je, da tu pravzaprav ni šlo samo za boj zatiranih Slovencev proti tujemu zatiralcu, ampak obenem za boj revolucionarnih Slovencev proti pripadnikom tradicionalnega tabora s pogledom na čas po vojni. Zato tudi na vprašanja o izdaji in kolaboraciji ni enostavnega odgovora, kot to počne komunistično zgodovinopisje in publicistika. Zanjo ne more biti drugega poštenega odpora kot samo komunistični. Nasprotja iz tistih časov zato razdvajajo Slovence še danes.
