Kdo se bo zavzel za versko preganjane?
Cerkev na Slovenskem Petra Stopar
V tednu po uspešno končanem misijonu na Radiu Ognjišče kristjani po vsem svetu stopnjujemo priprave na obhajanje največjega krščanskega praznika. Ta za številne vernike, posebej tiste, ki živijo v Sveti deželi in na Bližnjem vzhodu, ne bo minil brez zatiranja in nasilja. Katera državna oblast bo opozarjala na njihovo diskriminacijo in na kršenje njihovih človekovih pravic, ker so kristjani in konec koncev ljudje, vredni dostojnega in mirnega življenja?
Bi poželi kaj več pozornosti, če bi imeli tudi kristjani, tako kot mnoge druge družbene skupine, svoj svetovni dan, odobren s strani Združenih narodov in držav? Čeprav bi lahko vsak krščanski praznik, še posebej pa na veliko noč, gledali kot na svetovni dan kristjanov, ob katerem bi ves svet osveščali o njihovih pravicah in stiskah, pa spletna družbena omrežja, medije, trgovske verige in oglaševalsko industrijo ob teh praznikih raje prevzame zunanjost, kot sta izdelava pirhov in obložena miza, simboliko pa pustijo ob strani.
Zagotovo ni nič slabega v zaznamovanju svetovnih dni. Nasprotno, dobro je, da vsake toliko časa določeni krogi, strokovna javnost, nevladne organizacije, pa tudi vlade, spomnijo na stiske in vprašanja, ki morajo biti naslovljena. In kristjanofobija, ki jo verniki in Cerkev čedalje bolj občutimo, je vredna vsaj tolikšne skrbi, kot je bila na ravni vseh državnih nivojev izražena ob nedavnem svetovnem dnevu Romov. Da jih ne obravnavamo enakovredno, da jim država ne uredi bivanjskih okoliščin ter boljšega vključevanja v družbo, smo slišali s strani političnih in civilno-družbenih ustanov. Pri tem pa marsikdo pozablja ali si ne upa priznati, da je tudi romska ali katerakoli druga manjšina tista, ki mora z vsakim posameznikom posebej tudi sama pokazati pripravljenost do sporazumnega in razumevajočega sodelovanja, tako z nacionalno kot z lokalno skupnostjo in prebivalci nekega kraja. Prebivalci nekaterih občin, ki imajo romska naselja, se Romov prej bojijo, kot pa, da bi jih kakorkoli ovirali pri njihovem življenju.
Tudi najvišji neposredno izvoljeni zakonodajni organ Evropske unije, Evropski parlament, je te dni razpravljal o naraščanju t. i. proti-romskega gibanja, ki ga je seveda strogo obsodil, a tukaj ne moremo mimo komentarja evropske poslanke Romane Tomc. Menila je, da je zanimivo poslušati tiste govorce, ki poudarjajo, "da za Rome nismo naredili dovolj in da mora njihova problematika postati osrednja točka evropske politike, v svojih prizadevanjih pa pozabljajo na to, da s svojim aktivizmom posegajo v način življenja, ki so si ga Romi sami izbrali". "Ti kljubujejo vsem, ki si jih hočejo podrediti in jih spremeniti." A kot je nadaljevala poslanka, "svobodna izbira načina življenja seveda ne izključuje spoštovanja pravil, ki veljajo za vse". "Pobiranje pridelkov na sosednjih njivah, vožnja z neregistriranimi avtomobili, izsiljevanja in pretepanje sovrstnikov, so kazniva dejanja, ki jih mora pravna in pravična država preprečiti in kaznovati. Ljudi pa boli, ko vidijo, da enaka merila ne veljajo za vse," je opozorila.
Z jasno določenimi kriteriji in s sočutjem do Romov pristopa humanitarna organizacija Karitas. Tako kot mnogi drugi socialno ogroženi državljani, so tudi Romi upravičeni do prejemanja njenih paketov pomoči. Še posebej na novomeškem so karitativni delavci z njimi v pogostem stiku. Priznavajo, da je sporazumevanje včasih zahtevno, situacija marsikdaj tvegana, a se na koncu vendarle uspejo dogovoriti, merila so enaka za vse. Tako za romsko skupnost kot državo pa je dobro, da so glas te populacije lahko njeni svetniki, ki Rome tudi sami opozarjajo na neprimernost in kaznivost dejanj.
Velja omeniti, da je Karitas del Katoliške Cerkve, ta pa že več let na naših tleh pomembno prispeva k skrbi za Rome prek posebne pastorale. Župniki so tisti, ki so pogosto v neposrednem stiku z njimi. Cerkev, ki je torej tudi sama tolikokrat žrtev verske nestrpnosti, nudi pomoč vsem ranljivim skupinam prebivalstva, brez razlik, v obliki karitativnih programov in ustanov, katerih delovanje je odvisno tudi od vernikov-darovalcev. Le da mnoge zgodbe odvisnikov, zdravljenih alkoholikov, mater samohranilk, pa tudi beguncev in kako drugače preizkušanih, ki jim je Cerkev pomagala preživeti, ostanejo preslišane.
To je pot, po kateri je že pred dva tisoč leti hodil Kristus. Kot pomoč poslan vsem, istočasno pa zavržen. Želim vam, da bi se ga v velikonočnem tridnevju še posebej spominjali, pa tudi vseh tistih preganjanih, ki so Njegove žive, a žal prevečkrat pozabljene priče v današnjem svetu.
