Frančišek Tavadrosu: Povezuje nas ekumenizem krvi!

Svet | 28.04.2017, 21:42 Marjana Debevec

Zadnje današnje srečanje papeža Frančiška v Egiptu je potekalo na koptskem pravoslavnem patriarhatu. Sveti oče je patriarhu Tavadrosu potrdil zavzemanje za skupno pot, ki jo podpira ekumenizem krvi številnih mučencev. Zato sta se ob sklepu srečanja odpravila v bližnjo cerkev sv. Petra, kjer je 11. decembra lani v samomorilskem napadu Islamske države umrlo 29 ljudi. Kraj je pod imenom 'zid mučencev' postal cilj romanja mnogih. Skupaj z voditelji drugih krščanskih cerkva sta zmolila ekumensko molitev, položila venec rož in prižgala svečo.

Ker smo Jezusovi, ne moremo več iti naprej vsak po svoji poti, saj bi izdali njegovo voljo, da bodo vsi eno, da bo svet veroval, je v nagovoru na pravoslavnem patriarhatu poudaril papež Frančišek. Na tej privlačni poti pa po njegovih besedah nismo sami, saj nas podpira velikanska četa svetnikov in mučencev, ki so že v polni edinosti.

Zato smo skupaj poklicani pričevati za Jezusa in prinašati v svet našo vero. »Kopti pravoslavni in katoličani lahko vedno bolj govorimo jezik ljubezni: preden se lotimo kakšnega dobrodelne pobude, bi bilo lepo, če bi se vprašali, ali lahko to storimo skupaj z našimi brati in sestrami, s katerimi si delimo vero v Jezusa«, jih je povabil sveti oče.

Po njegovih besedah pa ekumensko pot še posebej podpira ekumenizem krvi in sicer vse od prvih stoletij krščanstva. Žal pa se kri nedolžnih preliva tudi v današnjem času. Zato je papež patriarhu zagotovil, da je njihovo trpljenje tudi naše trpljenje in da nas njihova nedolžna kri zedinja.

Tudi patriarh Tavadros II. je papežu spregovoril o trpljenju in preganjanju, ki ga doživljajo zaradi terorizma. Vendar pa je izrazil tudi prepričanje, da jih ščiti Bog, da je njegova dobrotljiva roka vedno iztegnjena, da bi jih tolažila v njihovi nesreči. V teh težkih časih pa po njegovih besedah do izraza prihaja tudi resnična vrednost Egipčanov, ki povezani v veselju in bolečini oznanjajo svetu, da je njihova nesreča in bolečina del njihove združene in povezane domovine: kriminalci ne bodo mogli nikoli razdeliti srca državljanov, katerih vrednost je vzor za vse rodove, je zatrdil.

V skupni izjavi, ki sta jo podpisala ob sklepu srečanja, pa sta se zavzela za skupno krščansko pričevanje v egiptovski družbi in mirno sožitje med kristjani in muslimani.

Zvečer se je papež odpravil v nunciaturo, kjer ga je sprejela skupina otrok. Po večerji pa je blagoslovil približno 300 mladih, ki so se zbrali na trgu pred nunciaturo, kamor so priromali iz vseh koncev države, da bi se srečali z njim.

Skupna izjava njegove svetosti Frančiška in njegove svetosti Tawadrosa II. - prevod Radia Vatikan

1. Midva, Frančišek, rimski škof in papež katoliške Cerkve in Tawadros II., papež Aleksandrije in patriarh sedeža sv. Marka, se zahvaljujeva v Svetem Duhu Bogu, da nama je omogočil srečno priložnost, da sva se ponovno srečala in se bratsko objela in se ponovno združila v skupni molitvi. Vsemogočnemu izkazujeva slavo zaradi bratske vezi in prijateljstva, ki obstajata med sedežem sv. Petra in sedežem sv. Marka. Privilegij, da sva se srečala tukaj v Egiptu je znamenje, da trdnost naših odnosov iz leta v leto raste, kakor tudi naša bližina v veri in ljubezni Kristusa našega Gospoda. Zahvaljujeva se Bogu za ljubljeni Egipt, »rodna gruda, ki živi v nas«, kot je njegova svetost papež Shenouda III. običajno zatrjeval, »od Gospoda blagoslovljeno ljudstvo (prim. Iz 19,25), s svojo antično civilizacijo faraonov, z grško in latinsko dediščino, s koptskim izročilom in islamsko navzočnostjo. Egipt je kraj, kjer je Sveta družina našla zatočišče. Je pa tudi dežela mučencev in svetnikov.

2. Naša globoka povezanost v prijateljstvu in bratstvu ima svoje korenine v polnem občestvu, ki je v prvih stoletjih obstajalo med našima Cerkvama in se je izrazila na različne načine v prvih ekumenskih koncilih, začenši pri nicejskemu leta 325 ter s prispevkom pogumnega cerkvenega očeta sv. Atanazija, ki si je zaslužil naslov »Zaščitnik vere«. Naše občestvo je bilo izraženo v molitvi, podobnih bogoslužnih praksah, preko češčenja istih mučencev in svetnikov, v razvoju ter razširjanju meništva po zgledu sv. Antona Velikega, znanega kot očeta vseh menihov.

Ta skupna izkušnja občestva pred časom ločitve ima poseben pomen pri našem iskanju vzpostavljanja polnega občestva danes. Velik del povezav, ki so obstajale v prvih stoletjih, so kljub razdeljenosti ostale med katoliško Cerkvijo in koptsko pravoslavno Cerkvijo vse do današnjih dni in so se pred kratkim še poživile. Spodbujajo nas, da okrepimo naše skupne napore ter vztrajamo pod vodstvom Svetega Duha v iskanju vidne edinosti v različnosti.

3. S hvaležnostjo se spominjava zgodovinskega srečanja pred štiridesetimi leti med našima predhodnikoma papežem Pavlom VI. in papežem Shenoudom III., tistega objema miru in bratstva po številnih stoletjih, v katerih naše medsebojne vezi naklonjenosti niso imele možnosti izraziti se zaradi medsebojne oddaljenosti, ki je zrasla med nami. Skupna izjava, ki sta jo podpisala 10. maja 1973 je bila mejnik na ekumenski poti in povod za ustanovitev Komisije za teološki dialog med našima Cerkvama, ki je dala obilo sadov in je odprla pot za obširnejši dialog med katoliško Cerkvijo ter celotno družino vzhodnih pravoslavnih Cerkva. V tisti izjavi sta naši Cerkvi prepoznali, da v skladu z apostolskim izročilom izpovedujeta »isto vero v edinega Troedinega Boga« in božanstvo Edinega Učlovečenega Božjega Sina, … popolnega Boga glede svojega božanstva in popolnega človeka glede svoje človeškosti«. Prav tako sta prepoznali, da »nam je božje življenje dano in se hrani po sedmih zakramentih« in tudi, da mi »častimo Devico Marijo, Mater Luči, Theotokos«.

4. Z izjemno hvaležnostjo se spominjava najinega bratskega srečanja v Rimu 10. maja 2013 in uvedbe 10. maja kot dneva, na katerega vsako leto poglabljamo prijateljstvo in bratstvo med našima Cerkvama. Ta prenovljen duh bližine nam je omogočil boljše razločevanje, kako smo vez, ki nas povezuje, dobili od našega edinega Gospoda na dan krsta. Dejansko po krstu postanemo udje edinega Kristusovega Telesa, ki je Cerkev (prim. 1Kor 12,13). Ta skupna dediščina je osnova našega skupnega romanja proti polnemu občestvu ter rasti v ljubezni in spravi.

5. Zavedajoč se, da je potrebno na tem romanju prehoditi še velik del poti, želiva priklicati v spomin, to kar pa je že bilo storjeno. Še posebej naj spomniva na srečanje med papežem Shenoudo III. in svetim Janezom Pavlom II., ki je prišel kot romar v Egipt med Velikim jubilejem leta 2000. Odločena sva hoditi po njunih stopinjah, gnana iz ljubezni Kristusa Dobrega Pastirja, trdno prepričana, da če hodimo skupaj, rastemo v enosti. Zato zajemava moč od Boga, popolnega vira občestva in ljubezni.

6. Ta ljubezen se najodličneje izrazi v skupni molitvi. Ko kristjani skupaj molijo, uspejo razumeti, da je to, kar jih povezuje veliko večje kot to, kar jih ločuje. Najina želja po enosti se navdihuje v Kristusovi molitvi, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Zato poglabljamo naše korenine v edini apostolski veri tako, da molimo skupaj, iščoč skupen prevod Gospodove molitve, ter skupen datum za obhajanje velike noči.

7. Medtem ko hodimo proti blaženemu dnevu, ko se bomo končno zbrali skupaj ob isti evharistični mizi, lahko sodelujemo na številnih področjih in tako napravljamo otipljivo veliko bogastvo, ki nam je skupno. Skupaj lahko pričujemo za temeljne vrednote, kot sta svetost in dostojanstvo človeškega življenja, nedotakljivost zakramenta zakona in družine ter spoštovanja celotnega stvarstva, ki nam ga je Bog zaupal. Kljub številnim sodobnim izzivom, kot je sekularizacija in globalizacija ravnodušnosti, smo poklicani ponuditi skupen odgovor, utemeljen na evangeljskih vrednotah in na zakladih obojnih izročil. Zaradi tega smo spodbujeni, da se ponovno lotimo bolj poglobljenega študija vzhodnih in latinskih očetov ter spodbujamo sadu polno izmenjavo v pastoralnem življenju, še posebej v katehezi ter v medsebojnem duhovnem bogatenju med meniškimi in redovnimi skupnostmi.

8. Naše skupno krščansko pričevanje je previdnostno znamenje sprave ter upanje za egiptovsko družbo in njene inštitucije, posajeno seme, ki bo obrodilo sadove pravičnosti in miru. Ker verujeva, da so vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi, si prizadevava za spodbujanje jasnosti in složnosti mirnega sobivanja med kristjani in muslimani in s tem pričujeva, da Bog na ta način želi edinost in harmonijo celotne človeške družine in enako dostojanstvo vsakega človeškega bitja. Pri srcu nam je blagostanje in prihodnost Egipta. Vsi člani skupnosti imajo pravico in dolžnost biti v polnosti udeleženi pri življenju države, uživajoč polno in enakopravno državljanstvo ter sodelovanje pri izgradnji svojega naroda. Verska svoboda, ki vključuje svobodo vesti in je zakoreninjena v dostojanstvu osebe, je temelj vseh drugih svoboščin. In je sveta in neodtujljiva pravica.

9. Okrepila bova svojo nenehno molitev za vse kristjane v Egiptu in po svetu, še posebej za tiste na Bližnjem vzhodu. Nekateri tragični dogodki in prelita kri naših vernikov, preganjanih in ubitih samo zaradi tega, ker so bili kristjani, naju spominjajo na ekumenizem mučencev, ki nas povezuje ter nas opogumlja, da nadaljujemo po poti miru in sprave. Kajti, kakor piše sv. Pavel, »če en ud trpi, vsi udje trpijo« (1Kor 12, 26).

10. Skrivnost Jezusa, ki je umrl in vstal iz ljubezni, je v središču naše poti proti polni enosti. Ponovno so tu mučenci naši voditelji. V prvotni Cerkvi je bila kri mučencev seme novih kristjanov. Tako je tudi danes, kri številnih kristjanov je lahko sem edinosti med vsemi Kristusovimi učenci, znamenje in orodje občestva ter miru za svet.