Krščansko upanje ni čustvo, ampak je oseba, Vstali Kristus
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Razlog našega upanja ni nek pojem, čustvo ali bogastvo. Razlog našega upanja je oseba, Vstali Jezus, ki je živ in prisoten v nas in naših bratih, je pri splošni avdienci poudaril papež Frančišek. To upanje moramo pričevati z življenjem tako znotraj krščanske skupnosti kot zunaj nje. To pomeni, da mora Jezus postati vzor za naše življenje, sami pa se moramo naučiti ravnati, kot je ravnal On.
Upanje, ki prebiva v nas, ne more ostati skrito samo znotraj nas, našega srca, je poudaril papež. Nujno se mora širiti navzven, in sicer na prijazen, spoštljiv in dobrohoten način do bližnjega, tudi z odpuščanjem tistemu, ki nam škodi. »Tako je delal Jezus in še naprej dela tako prek tistih, ki mu dajo prostor v svojem srcu in življenju, v zavedanju, da se zlo nikoli ne premaga z zlom, ampak s ponižnostjo, usmiljenjem in blagostjo.«
Zato apostol Peter v prvem pismu poudarja, da je bolje trpeti zaradi dobrih kakor zaradi zlih del. Ne pravi, da je dobro trpeti, ampak da, ko trpimo za dobro, smo v občestvu z Gospodom, ki je sprejel trpljenje in križ za naše odrešenje. »Ko torej tudi mi ob majhnih ali večjih dogodkih našega življenja sprejmemo trpljenje za dobro, je tako, kot bi okoli nas sejali semena vstajenja in življenja ter v temi odsevali velikonočno luč.«
Zato nas apostol Peter poziva, naj blagoslavljamo. »Blagoslov ni samo formalnost, ni samo znamenje vljudnosti, ampak je velik dar, ki smo ga prejeli kot prvi in imamo možnost, da ga delimo z brati. To je oznanjevanje Božje ljubezni, neizmerne ljubezni, ki se ne izčrpa, je nikoli ne zmanjka in predstavlja resnični temelj našega upanja,« je dejal papež. Vedno ko se postavimo na stran odrinjenih, ko na zlo ne ogovorimo z zlom, ampak odpuščamo in blagoslavljamo, žarimo kot živa in svetla znamenja upanja ter postajamo orodje tolažbe in miru, je še dejal papež Frančišek.
