Dario Viganó
Srečanje slovenskih katoliških medijev z vatikanskim tajništvom za komunikacije
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
V Postojni danes in jutri poteka srečanje zaposlenih v katoliških medijih. Današnji dopoldanski del je namenjen vprašanju, kako luterani in katoličani letos lahko skupaj obeležimo spomin na reformacijo. Osrednja gosta popoldne pa bosta prefekt vatikanskega Tajništva za komunikacije, msgr. Dario Edoardo Viganò, in dr. Nataša Govekar, ki vodi teološko pastoralni oddelek tega tajništva. Spregovorila bosta o svojem delu in reformi vatikanskih medijev.
Viganò je v začetku marca za italijansko revijo Il regno dejal, da se bodo tehnološko osredotočili na internet. Napovedal je en večjezični spletni portal, kjer bo mogoče najti video posnetke, besedila, fotografije in podcast.
Msgr. Dario Edoardo Viganò je bil dolgoletni sodelavec Italijanske škofovske konference, leta 2013 imenovan za direktorja Vatikanskega televizijskega centra, zatem pa prvi prefekt novoustanovljenega Tajništva za komunikacijo ter s tem odgovoren za reformo.
Dve vzporedni smeri reforme
Kot poroča Radio Vatikan, ki povzema članek v reviji, Viganó zase pravi, da je »samo brodar« v tem procesu premisleka o vatikanskih medijih. Pojasni, da je odločitev za reformo rezultat procesa, ki se je začel že dolgo nazaj in bil zastavljen na dveh vzporednih smernicah. Prva je slonela na predpostavki o ureditvi vatikanskih medijev, izhajajoč iz izkušnje jubileja 2000, ki je obsegal pomembne medijske dogodke. Po smrti Janeza Pavla II. se je to smer razvijalo s previdnostjo zaradi nenadne »komunikacijske krize« Ratzingerjevega pontifikata. Kot svetovalec je bil takrat poklican Greg Burke, ki je danes direktor tiskovnega urada Svetega sedeža. V tem obdobju so se začela redna srečanja odgovornih za razne vatikanske medije, kar je danes postalo tedensko »strateško srečanje medijev«.
Druga smer pa izvira iz zaskrbljenosti Sveta kardinalov glede organizacijskih in finančnih problemov Svetega sedeža, kar je rezultat finančnega primanjkljaja medijskih ustanov Svetega sedeža. Ta zaskrbljenost se je ustvarila že v pontifikatu Benedikta XVI. in bila izpostavljena med generalnimi kongregacijami pred konklavom leta 2013. Izražene so bile zahteve po večji finančni transparentnosti in splošni reformi rimske kurije, ki seveda ni mogla ne vključevati sistema množičnih medijev.
Trije kriteriji
Viganò povzame potek reforme vatikanskih medijev s tremi kriteriji. »Prvi kriterij: sprememba obstoječih ustanov bo morala biti močna in korenita, ne smo zunanja. Odločitve, kakor je zahteval sveti oče, ireverzibilne. A da bi se utrdila, se mora odvijati s postopnimi koraki, s preudarnimi časovnimi roki, spodbujajoč sodelovanje in ne tekmovanja med različnimi subjekti, ki so vključeni v novo tajništvo.« Drugi kriterij je po Viganòjevih besedah naslednji: »Reforma je potrebna, v kolikor je potrebno, da Sveti sedež odgovori na poslanstvo Cerkve v sodobni kulturi.« Ta apostolska nuja zahteva, da se oblikujejo vsebine, ki so na svetovni ravni v skladu s kriterijem »user first«, torej razumeti, kaj uporabnik išče in kako išče; obenem je treba stalno nadzorovati stroške in rezultate. Tretji kriterij se nanaša na zaposlene, ki se jih ne more pustiti ob strani, ampak morajo biti vključeni in bodo morali sami prav tako premisliti o svojih lastnih kompetencah in profesionalnosti. Osebje »bo zadovoljno, če mu bomo znali ponuditi formacijo in, če bo potrebno, prekvalifikacijo; če se bo naučilo vrednotiti transverzalno sodelovanje med skupinami in če bomo imeli potrebno pastoralno pozornost v odnosu do oseb in do dostojanstva njihovega dela, kakor to uči sama Cerkev. Dostojanstvo, ki zahteva tudi vključevanje in služenje, ki ni razumljeno kot zahteva.«
Digitalna konvergenca
Naloga medijev ostaja enaka kot prej: govoriti o papežu, njegovem nauku in Svetem sedežu. Pri tem pa se zavedati, da to, kar danes zaznamuje komunikacijo, je »digitalna konvergenca«, da torej posamezni mediji s svojo določeno identiteto ne obstajajo več. Viganò zatrdi, da bo reforma imela svojo centralno tehnološko hrbtenico v spletu, pri čemer napove en multilingvistični spletni portal, kjer bo mogoče najti videe, besedila, fotografije in podcast.
Zrelo javno mnenje v Cerkvi
Na vprašanje, ali bo zastavljeni komunikacijski model prispeval tudi k rasti in zorenju javnega mnenja v Cerkvi, Viganò odgovarja, da razpravljati javno o veri, evangeliju in življenju Cerkve seveda zahteva veliko zrelosti. Prav tako se je treba naučiti sprejeti raznolikosti. Spomni na dokument Pavla VI. iz leta 1971 Communio et progressio, ki pravi, da mediji olajšujejo dialog znotraj Cerkve, javno mnenje v Cerkvi pa opredeljuje kot bistveno, v kolikor je javni pogovor med različnimi udi. »Zelo zanimiv je stil papeža Frančiška v zvezi z razpoložljivostjo za javno mnenje v Cerkvi, ki je transparentno, neposredno in ne sloni na čenčah in opravljanju,« zatrdi. Spomni še, da papež Frančišek izpostavlja poliedrični model Cerkve: biti povezani okoli središča kljub mnogim raznovrstnostim. V razpravah se je treba zavedati, da logika, po kateri se odvijajo cerkveni dogodki, v osnovi ni logika 'posvetnih' kategorij, ampak je logika vere.
