Papež Frančišek: Podpirajte se v upanju, ki je vir tolažbe in miru

Svet | 08.02.2017, 15:35 Andrej Šinko

Papež Frančišek je po poročanju Radia Vatikan med splošno avdienco govoril o upanju kot viru vzajemne tolažbe in miru. Izhajal je iz Pavlove besede Tesaloničanom, ki govori o tem, da morajo biti potrpežljivi z vsemi ter da ne smejo vračati hudega s hudim, ampak si morajo vedno prizadevati za dobro ter da se morajo veseliti in moliti. Papež Frančišek je pojasnil, da apostol poziva vse, da delajo za dobro vseh in se podpirajo.

Papež pravi, da se Pavlov pogled takoj razširi na vse stvarnosti, ki sestavljajo krščansko skupnost. Prosi jih, naj ena za drugo molijo in se od blizu podpirajo. Ne samo, da si pomagajo v vsakodnevnih potrebah, ampak tudi, da se podpirajo v upanju.

Pavel pozornost usmeri na brate, ki so v nevarnosti, da bi upanje izgubili, in podlegajo malodušnosti. S tem misli na obupanega, slabotnega, na tistega, ki je podlegel teži življenja in svojih krivd ter se mu ne uspe dvigniti. »V teh primerih morata bližina in toplina vse Cerkve postati še večji in še bolj ljubeči; prevzeti morata prefinjeno obliko sočutja, podpore in tolažbe,« pravi papež Frančišek, ki pojasnjuje, da »krščansko upanje ne more storiti manj kot pristna in konkretna ljubezen«.

Upanje pa po njegovih besedah ne sme ostati zaprto znotraj meja krščanske skupnosti, ampak mora na vso moč odmevati tudi navzven, v družbenem in civilnem okolju, kakor poziv, naj se ne ustvarjajo zidovi, temveč mostovi, naj se hudo ne vrača s hudim, naj se hudo premaga z dobrim, žalitev z odpuščanjem, ter da naj se z vsemi živi v miru. »To je Cerkev!« je poudaril papež. »In to je tisto, kar krščansko upanje povzroča, kadar prevzame močne poteze, ki so istočasno nežne od ljubezni,« je še pojasnil. Ljubezen je po njegovih besedah močna in je nežna.

Ob tem Papež še pravi, da se upanja ne naučimo sami, ampak, da bi se ohranjalo »nujno potrebuje telo, v katerem se različni udi podpirajo in se od blizu krepijo«. To pomeni, da če upamo, upamo zato, ker so nas mnogi naši bratje in sestre naučili upati in so naše upanje ohranjali živo.

Med temi so »mali, ubogi, preprosti, odrinjeni«. Upanja namreč ne pozna, kdor se zapre v lastno blagostanje, v lastno zadovoljstvo, kdor se vedno čuti v redu. »Upajo tisti, ki vsak dan doživljajo preizkušnjo, negotovost in lastne omejenosti. To so naši bratje, ki nam dajejo najlepše in najmočnejše pričevanje, saj ostajajo trdni v zaupanju v Gospoda, vedoč, da bo onkraj žalosti, zatiranja in neizogibnosti smrti zadnja beseda njegova in to bo beseda usmiljenja, življenja in miru,« je še dejal Frančišek.

Vir: Radio Vatikan.