Papež pri avdienci: Po smrti bomo za vedno z Gospodom!
Svet Marjana Debevec
Papež Frančišek je pri sredini splošni avdienci nadaljeval razmišljanje o upanju, kot ga vidimo v luči Nove zaveze, torej o krščanskem upanju. Izhajal je iz Pavlovega pisma Tesaloničanom, iz katerega izhajata svežina in lepota prvega krščanskega oznanila. Gre za majhno skupnost, ki je živela v navdušenju nedavnega Jezusovega vstajenja. Zato vanj niso dvomili. Težje pa je bilo zanje verjeti v vstajenje mrtvih. In temu vprašanju je papež namenil današnjo katehezo.
Vsakič, ko se znajdemo pred vprašanjem naše smrti, ali smrti drage osebe, čutimo, da je naša vera na preizkušnji, je zatrdil papež. Pojavijo se dvomi in naša krhkost. »Vprašamo se: Ali res obstaja življenje po smrti? Ali bom lahko znova videl in objel ljudi, ki sem jih imel rad?«.
Upanje bi namreč lahko razumeli kot nekaj, kar se lahko zgodi, ali pa ne, kot je na primer upanje, da bo jutri lepo vreme. »Krščansko upanje pa ni takšno. Gre za pričakovanje nečesa, kar je že bilo dovršeno in kar se bo gotovo zgodilo za vsakega od nas«, je zatrdil sveti oče.
Po njegovih besedah so namreč pred nami vrata in na nas je, da se odpravimo na pot do teh vrat. Torej vrata v nebesa so že dejstvo in resničnost. Tako je tudi z našim vstajenjem in vstajenjem naših dragih. »Upati torej pomeni živeti v pričakovanju.« To pa po papeževih besedah zahteva ponižno in ubogo srce. Samo, kdor je ubog, zna pričakovati. Kdor je poln samega sebe in svojega imetja, namreč ne zna položiti svojega zaupanja v nikogar drugega, razen sam vase, je prepričan papež.
Trdno upanje pa mu, kot je zatrdil, daje naslednji stavek sv. Pavla: »In tako bomo za vedno z Gospodom. Vse mine, a po smrti bomo za vedno z Gospodom.« Zbrane je vprašal, ali verjamejo v to trditev in jih povabil, naj jo trikrat ponovijo za njim. Gre namreč za popolno gotovost upanja.
