Zakaj je moral odstopiti veliki mojster malteškega viteškega reda?

Svet | 27.01.2017, 12:12 Marjana Debevec

Papež Frančišek je v tem tednu sprejel odstop velikega mojstra Suverenega malteškega viteškega reda Fra’ Matthewa Festinga. Ob tem je dejal, da ceni njegova občutja poslušnosti in vdanosti do namestnika sv. Petra ter pripravljenost ponižnega služenja za dobro Reda in Cerkve. Vodstvo reda bo do novega imenovanja papeškega delegata začasno prevzel veliki komendator malteških vitezov.

Fra' Festing je po navedbah medijev z vodstvenega položaja odstopil na zahtevo papeža Frančiška. Za 79. velikega mojstra Suverenega malteškega viteškega reda je bil izvoljen marca 2008, položaj pa naj bi ohranil do smrti.

Vatikan je v delovanje reda posegel ob sporu po odstavitvi Albrechta von Boeselagerja s položaja velikega kanclerja malteških vitezov. Veliki mojster Festing je odstavitev v lanskem decembru utemeljil s »tehtnimi težavami«, ki so nastale v času, ko je bil Boeselager pristojen za usklajevanje človekoljubne pomoči. Boeselager pa je po drugi strani poudarjal, da odstavitev s položaja ni imela nobene pravne osnove. Sredi januarja je pristojnemu sodišču znotraj reda vložil zahtevo proti svoji razrešitvi in izključitvi iz reda.

Vzrok za odstavitev Boeselagerja naj bi bila po besedah Fra' Festinga njegova podpora dobrodelni organizaciji, ki je v Mjanmaru razdeljevala kondome. Neodvisna vatikanska komisija pa je v preiskavi ugotovila, da je odstavljeni predstavnik malteškega viteškega reda takoj, ko je izvedel za to, prekinil sodelovanje z omenjeno organizacijo.

Festing je doslej zavračal vatikansko preiskavo vodstvene krize in ni želel sodelovati s pristojno preiskovalno komisijo. S sklicevanjem na suverenost reda jo je označil kot brez pravnega pomena. Pri odstavitvi Boeselagerja naj bi po njegovih besedah šlo za interno vodstveno odločitev reda. Suvereni malteški viteški red ima namreč status subjekta mednarodnega prava, z lastnim sodstvom. Njegovo poslanstvo naj bi bilo predvsem skrb za bolnike in ostarele. Red ima tudi v Sloveniji nekaj članov.

Od leta 2014 je protektor malteških vitezov ameriški kardinal Raymond Leo Burke, ki je sodeloval pri zamenjavi von Boeselagerja. S to potezo, ki je papež ni odobril, je kardinal Burke dodatno mobiliziral svoje privržence. Kot je znano, gre za enega izmed štirih kardinalov, ki so papežu poslali pismo dvomov o njegovi apostolski spodbudi Radost ljubezni. Pred dobrim mesecem je za portal LifeSite celo dejal, da bodo januarja letos sprožili „formalno korekcijo“, če papež ne bo odgovoril na „njihove dvoma ali dubia“. Zatrdil je celo takole: „Če papež izpoveduje herezijo, formalno neha biti papež.“

Zato so nekateri ugibali, da naj bi bila odstavitev fra Festinga povezana s temi napadi na papeža. Dejstvo pa je, da je Festing sprejel papeževo odločitev, minuli torek pa sta s svetim očetom razpravljala o dlje časa trajajočemu sporu zaradi vatikanskega posredovanja v vrhu viteškega reda.

In kaj o tem pravi znani vatikanist Andrea Tornielli?

V konzervativnejših katoliških krogih teologov, filozofov in drugih poznavalcev katoliškega nauka je nastalo veliko kritik papeža Frančiška zaradi normativne oz. cerkveno-pravne nepreciznosti njegovih izjav ali zapisov, za razliko od Benedikta, kjer je vsaka beseda utemeljena v uradnem nauku Cerkve. Ali tudi vi opažate to in kako komentirate?

Ne morem se strinjati s tem, da gre za normativne oz. cerkveno-pravne nepreciznosti. Jasno je, da se lahko med intervjujem zgodi, da kakšna beseda človeku uide. Vendar se je to zgodilo tudi Benediktu. Nekatere njegove besede so namreč napačno interpretirali. Misliti pa, da so nepravilnosti na področju nauka v tem, kar pravi papež, preprosto ni res. Razen če, kdo misli, da je nauk v tem, kar misli on sam. Tako razmišljajo ti tradicionalisti. Oni vedo, kaj je nauk, oni so odločili, kaj je nauk in zase mislijo, da so nezmotljivi. In obsojajo papeža. Postavili so se na piedistal, pozorno poslušajo to, kar govori, da bi ga ujeli v kakšni napaki.

Takšna drža, naj si bodo tradicionalisti, teologi, škofje, kardinali, mi je povsem vseeno, kdo, je drža, ki so jo imeli pismouki in farizeji, ko so gledali Jezusa. Poskušali so ga spraviti v težave. Niso ga gledali zato, da bi se pustili izprašati. Ne. Pomislimo samo na zgodbo o prešuštnici. Pripeljali so mu žensko, ki so jo zalotili v prešuštvovanju in mu rekli: Kaj boš storil? Zakon pravi, da jo je treba obsoditi. To je bilo vprašanje, ki naj bi Jezusa spravilo v težave. In kaj stori Jezus? Ne odgovori. Na misel mi prihaja tole: lahko je, da kdo ne razume določenih stvari, ki jih je rekel papež. Lahko da je čustveno in intelektualno bolj vezan na prejšnjega papeža, na pred prejšnjega, na sto papežev nazaj, vse to je uredu. Vendar pa se ne moremo postaviti na piedistal in obsojati papeža na področju nauka, ker tega ni ne v nebesih in ne na zemlji. Kdo ti je dal pooblastilo, da postaneš sodnik papeževega nauka, ko pa je papež varuh nauka?

Ker pa se to dogaja samo zaradi ene stvari in sicer zato, ker je papež malo odprl možnost v določenih primerih in pod določenimi pogoji, sploh ne v vseh primerih, podelitev zakramentov ločenim na novo civilno poročenim, nekateri med njimi pravijo, preklinjajoč, da je papež krivoverec.

Toda disciplina zakramentov se je v zgodovini Cerkve veliko spremenila. Nekoč so se ljudje lahko spovedali le enkrat v življenju; nekoč so bolniško maziljenje podeljevali le takrat, ko so ljudje zares umirali. Situacija družin v družbi se je spremenila. Papež pa ima to možnost, da naredi majhne odprtosti v tem smislu in zaradi tega ni treba, da je deležen kritik, češ da je krivoverec. Lahko rečejo, da se z njim ne strinjajo, naj pa ne sodijo papeža, kot da so oni varuhi pravega nauka. Kdo je rekel, da imajo oni pravi nauk?

Potem pa še to: krščanstvo ni nauk; ni zbirka fiksnih pravil, zbranih v knjigi, ki padejo z neba in na osnovi katerih se ljudje sodi. Tradicija je v katoliški Cerkvi živa tradicija, ki se jo vedno živi, interpretira in obnavlja s strani tistega, ki ima v Cerkvi oblast. To oblast ima legitimno izvoljeni papež in ne ti gospodje teologi.

Kako vidite v tej luči pismo 4 kardinalov (Walter Brandmüller, Raymond L. Burke, Carlo Caffarra, Joachim Meisner) papežu Frančišku, da naj pojasni določene člene iz 8. poglavja v Amoris Letitia? In sicer o možnostih prejemanja obhajila v določenih primerih za ločene v novih zvezah? O tem kardinali napišejo 5 t.i. dvomov… Gre za razhajanje v Cerkvi glede nauka o družini? Bi lahko privedla tudi do razkola?

Mislim, da to ne bi moglo pripeljati do novega razkola; čeprav določene zelo bojevite izjave kardinala Burka nakazujejo na to. Mislim, da gre za neko manjšinsko mnenje. Nekaj pa me preseneča: ne preseneča me to, da so kardinali izrazili svoje dvome. Čeprav me način, na kakršnega so jih napisali, ne prepriča.

Papeža so želeli stisniti v kot in mu reči: Če odgovoriš na en način, praviš, da nisi hotel narediti nobenega koraka z Amoris Letittia in nam daš prav. Če pa odgovoriš na drugačen način, boš prekinil s cerkveno tradicijo in si krivoverec. Mislim, da to ni pravi in krščanski način za postavljanje takšnega vprašanja.

Prej sem dal primer pismoukov in farizejev z Jezusom. Vendar pustimo zdaj to. To, kar me preseneča in pohujša ni v tem, da imajo kardinali vso pravico vprašati papeža, ampak da so pismo, potem ko so ga predstavili papežu, že po enem samem mesecu in pol tudi javno objavili.

Za odgovore na dvome po navadi kongregacija za nauk vere potrebuje več mesecev ali let.

Ti pa predstaviš eno stvar in jo takoj objaviš... Takoj pokažeš, da ne daješ prostora za razprave, ampak želiš takojšen poseg. Še huje: pismo je pospremljeno z zelo težkimi besedami s strani kardinala Burka, ki pravi, da pripravljajo formalni popravek papeža. To nakazuje na neko strategijo, ki naj bi vodila do določenih korakov. To je jasno, da je tako.

To, kar me prizadene in pohujša je, da so ga mesec in pol potem ko so ga predstavili, javno objavili. In glej naključje: ravno teden dni pred konzistorijem. Verjetno so si predstavljali, da bi se na konzistoriju lahko rodilo nekaj v tem smislu.

Mislim, da to ni del tradicije Cerkve. Kardinali imajo sicer vso pravico in dolžnost, da povedo papežu to, kar mislijo, toda na nekem konzistoriju, na nekem srečanju na štiri oči.

Na vašem portalu poznavalec misli papeža Janeza Pavla II. filozof Rocco Buttiglione kardinalom med drugim odgovarja, da se nauk Cerkve na področju zakona v Amoris Laetitia ne spreminja. Zakaj?

Nič se ne spreminja zato, ker papež ne pravi, da je ločitev nekaj dobrega, da je izven zakonski odnos nekaj dobrega, da ni greha. Ne pravi, da ni treba opraviti neke spokorniške poti. Pravi pa nekaj, kar od vedno, kljub pisanju štirih kardinalov, pripada tradiciji Cerkve. In to je: da obstaja objektivnost teže greha in pa subjektivnost. Pomislimo na mater, ki jo je zapustil mož, ona je mlada, ima majhne otroke in se znova poroči, ko najde moškega, ki ga mogoče niti ne ljubi ne vem kako, vendar pa on skrbi za njene otroke.

Obstaja veliko okoliščin, ki zmanjšajo polnost krivde s tega zornega kota. Objektivnost tega greha se ne spremeni, spremeni pa se subjektivnost. Papež ni želel niti spremeniti discipline na tem področju. Spomnil je le na to, kar se je dogajalo že pred koncilom, in sicer to, da v skrivnosti spovednice, v odnosu s skesancem duhovniki vidijo, poznajo situacije in lahko v določenih redkih primerih rečejo, da so zakramenti pomoč na poti. V večini primerov pa morajo reči: absolutno ne. Vse je v tem. Mislim, da je to povsem v skladu s tradicijo Cerkve.

Kakšno pa je sicer bistveno sporočilo papeževe apostolske spodbude Amoris Laetitia? Kako ste jo vi doživeli, glede na to, da ste tudi sam mož in oče?

Bistveno sporočilo spodbude Radost ljubezni ni v 8. poglavju, ki govori o ranjenih družinah, ampak je želja, poskus, da bi predstavil lepoto družinskega življenja, pomen zakonske zveze, pomen odnosa med starši in otroki, pomen poslušanja in vzgojnega odnosa. Vse to je močno zakoreninjeno v Svetem pismu, vse pa je prikazano kot nekaj lepega in pozitivnega, za kar moramo pričevati.

Živimo v svetu, kjer je poudarjanje negativnega ne privlači več ljudi, ljudi se ne dotakne. Pričevanje za lepoto uspešnega zakona, ali pa zakona, ki ima sicer težave, vendar pa vztraja na tej skupni poti, je zelo, zelo pomembno.

Druga stvar pa je, da moramo biti blizu ljudem in torej spremljati vse, ne glede na to, v katerih situacijah živijo.

Zdi se mi, da gre za dokument, ki govori o lepoti zakonskega življenja, pove, kaj je zares zakonska zveza, obenem pa govori družinam takšnim, kakršne so danes in ne takšnim, kakršne bi želeli, da bi bile ali kakršne naj bi bile glede na krščanski ideal; ampak takšnim kakršne so.

Na žalost moramo reči, da je v zadnjih tridesetih letih potekalo uničenje družine v vseh smislih. Vendar, to moram reči, to ni krivda papeža Frančiška, ki je prišel na to mesto pred tremi leti.

Družina je bila uničena kljub učenju Janeza Pavla II., kljub dokumentu Familiaris consortio in kljub vsem natančnim določitvam nauka. Tega se moramo zavedati.

Če želita papež in Cerkev po dveh sinodah, na katerih so razpravljali in glasovali, pokazati bolj usmiljen obraz, ki je blizu ranjenim družinam, ki je nanje pozoren, mislim, da je to zato, ker gledajo na realnost okrog sebe – gre namreč za povsem propadlo stanje.