Papežev vikar za rimsko škofijo, kardinal Vallini o Amoris Laetitia
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Rimska škofija je za družinske pastoralne delavce pripravila izobraževanje o papeževi apostolski spodbudi Radost ljubezni. Dokument bodo poglabljali na osmih srečanjih do meseca maja. S to pobudo škofija namerava ustvariti ekipe zakonskih parov, ki bodo po posameznih okrožjih Rima pomagali župnikom pri družinski pastorali. V medijih so sicer še vedno v ospredju razprave o obhajilu ločenim in znova poročenim. Že pred objavo pisma štirih kardinalov, ki od papeža zahtevajo pojasnila na to vprašanje, je svoj pogled podal vikar za rimsko škofijo, kardinal Agostino Vallini. Kot poroča spletni portal Vatican Insider, so njegove besede pomenljive, saj govorijo, kako naj se Amoris laetitia izvaja v škofiji papeža Frančiška.
Papež ne pravi, da je znova poročene ločence treba pripustiti k zakramentom, čeprav tega ne izključuje v nekaterih primerih in pod določenimi pogoji. Kot je razvidno iz govora, Vallinijeva pot ne dopušča tega, da bi bilo kar vse nasploh dovoljeno; zakramentov ne predstavlja kot pravice, ki jo je mogoče zahtevati. Poudarja pa odprtost, ki jo je nakazal papež, ki je, kot je znano, povabil k razločevanju vsakega primera posebej glede na okoliščine.
Kardinal Vallini je pastoralne smernice predstavil septembra lani na škofijskem simpoziju o Amoris laetitia. »Medtem ko smo poklicani biti zvesti nauku Cerkve, ki ostaja enak, smo poklicani tudi, da se ne ustavimo le pri spoštovanju predpisov, ampak da prevzamemo skrb za osebe, ki so zaznamovane z ranjeno in izgubljeno ljubeznijo,« je dejal in dodal, da se je torej treba začeti ukvarjati s temi osebami in jih iti tudi iskat. Priložnosti ne manjka.
Kardinal Vallini je naštel tudi nekaj konkretnih načinov ukrepanja. Župnik naj bi prevzel pobudo in stopil do teh oseb ter jih spodbudil, da bi o svojem primeru spregovorili s pristojnimi na cerkvenem sodišču, kjer bi preverili, ali njihov primer ima temelje za ugotavljanje ničnosti zakonske zveze.
Če tak postopek ni možen, ker je bil zakon veljavno sklenjen in je razpadel zaradi drugih razlogov, je po besedah kardinala Vallinija treba razviti pastoralni postopek, ki predvideva dolgotrajno spremljanje. Ti ljudje se morajo čutiti sprejete, je poudaril in dodal, da je do teh ljudi treba pristopati z ljubeznijo in spoštovanjem ter se izogibati tako togosti kot samovoljnosti.
Tudi same osebe morajo skozi osebno razločevanje. Vse skupaj po besedah kardinala Vallinija ne vodi nujno k zakramentom, ampak k vključevanju v cerkveno življenje. Ta pot je zagotovo najbolj naporna, zlasti za duhovnike, od katerih se zahteva dolgotrajno spremljanje oseb. Tudi za slednje je pot dolga in na koncu ne predvideva avtomatično možnosti pristopa k zakramentom.
