Papež Frančišek: Skrbeti bi nas morala krivičnost, ne konec sveta

Svet 13. 11. 2016, 16:07

Papež Frančišek je ob jubilejnem romanju brezdomcev dopoldne daroval sveto mašo v baziliki svetega Petra v Vatikanu. Toplo jim je spregovoril in hkrati vse verne spomnil, da je pomoč ljudem v stiski ena glavnih razsežnosti evangeljskega oznanila in krščanskega življenja kot takega.

Papež Frančišek se je v homiliji najprej zadržal ob napovedi preroka Malahija, ki pravi, da tistim, ki se bojijo Božjega imena, vzide sonce pravičnosti (prim. Mal 3,20) in dejal, da so namenjene človeku, ki zaupa v Boga in ga izbere za najvišje dobro svojega življenja. Ob tem je povabil k razmisleku o končnem smislu življenja in naj se vprašamo, v čem iščemo svojo gotovost? V Gospodu ali čem, kar Bogu ni všeč? Jezusova napoved razdejanja čudovitega jeruzalemskega templja njegove sodobnike in tudi nas opominja, naj se ne pustimo prevarati napovedovalcem nesreč. Kdor hodi za Jezusom, ne posluša takšnih prerokov, ne verjame horoskopom in pridigam, ki porajajo strah in odvračajo od tega, kar res velja.

Jezus odločno vabi, naj se ne bojimo preizkušenj. "Pričakuje pa od nas, naj vztrajamo v dobrem in naj vse zaupanje položimo v Boga, ki ne razočara: Niti las z glave se vam ne bo izgubil (v. 18). Bog ne pozabi svojih zvestih, svoje dragocene lastnine, ki smo mi."

Ob misli na tok življenja, kjer vse mineva, je sveti oče zastavil vprašanje: "Kaj ostane, kaj ima vrednost v življenju, katera bogastva ne izpuhtijo? Gotovo dvoje: Gospod in bližnji. To sta največji dobrini, ki ju je vredno ljubiti. Vse ostalo - nebo, zemlja, najlepše stvari, tudi ta bazilika - mine, toda iz življenja ne smemo izključiti Boga in drugih ljudi." Kot nesprejemljivo je označil, da je človeška oseba, ki jo je Bog postavil kot višek stvarstva in je najbolj dragocena v Božjih očeh, pogosto izločena, ker dejemo prednost stvarem, ki minejo.

Spregovoril je o duhovni okostenelosti, ko se bolj osredotočamo na stvari, ki jih je potrebno proizvesti, kot na osebe, ki jih je potrebno ljubiti. Tako se poraja tragično nasprotje našega časa, kajti bolj ko napreduje razvoj in gmotne zmožnosti, ki je prav gotovo dobrina, toliko več je tistih, ki do tega nimajo dostopa. Ta velika krivičnost bi nas morala bolj skrbeti, kot pa da vemo, kdaj in kako bo konec sveta.

Ob koncu nagovora je še povabil, naj bo zaključku jubilejnega leta usmiljenja z zaupanjem gledamo v Boga v gotovosti, da pa dejavna ljubezen nikoli ne mine (1Kor 13,8).

Glavne misli, izrečene v homiliji med sveto mašo, je papež Frančišek nato povzel v nagovoru pred opoldansko molitvijo angelovega čaščenja. Spomnil je še, da je v zgodovini Cerkve mnogo ljudi, ki so z vedrino duha prenašali velike preizkušnje in trpljenje v zavesti, da so v Božjih rokah. Kot je dodal, je Bog zvest in skrben Oče, ki svojih otrok nikoli ne zapusti.

V Vatikanu je bil v minulem tednu v čaščenje znova postavljen najstarejši leseni križ bazilike svetega Petra iz štirinajstega stoletja. Papež Frančišek je po opoldanski molitvi in blagoslovu povedal, da je po skrbnem restavriranju dobil nekdanji sijaj in bo postavljen v kapelo z Najsvetejšim zakramentom kot spomin na jubilej Usmiljenja.