Žrtev povojnih pobojev so se ob prazniku spomnili tudi v Krakovskem gozdu

Cerkev na Slovenskem | 02.11.2016, 15:50 Petra Stopar

Ena od žalnih slovesnosti ob prazničnih dneh v spomin na žrtve povojnih pobojev je bila tudi na kraju množičnega morišča v Krakovskem gozdu v Kostanjevici na Krki. „Nismo še odstranili plevela, nismo še odstranili tega grmovja, ki prekriva našo zgodovino in vse to moramo narediti,“ je po navedbah Ženskega odbora SDS Krško dejal osrednji govornik in raziskovalec povojnih grobišč Marko Štrovs.

Slovesnosti ob spominu na žrtve pobojev konec maja 1945 so se udeležile tudi predstavnice Ženskega odbora SDS Krško. Zbrane je nagovorila mag. Martina Prevejšek, ki je dejala, da se „danes, na tem kraju groze in zločina, mučenja in trpljenja, spominjamo vseh tistih ljudi, ki so bili, bežeč pred komunističnim režimom, v načrtovanih skupinskih umorih po koncu vojne ubiti brez sodbe na najbolj krut način in da je danes čas, da našo družbo zbudimo in ozavestimo, da postane toliko duhovno zrela, da ta dejanja obsodi, tem žrtvam povojnega komunističnega nasilja pa da pravico do imena in priimka ter pravico do dostojnega pokopa na sveti zemlji“.

Obredno molitev za vse žrtve ter križ, ki ga je izdelal Ciril Škedelj, je po navedbah Ženskega odbora SDS Krško blagoslovil župnik s Kostanjevica na Krki Jože Miklavčič. V svojem govoru je opisal besede pričevalke R. B. iz Cerkelj ob Krki, ki v tistem krutem času s svojo družino ni bila izgnana v Nemčijo. Pripovedovala je, „kako žalostna in dolga procesija starčkov, žena in otrok, ki so jih še čisto majhne vozili v samokolnicah, je ob koncu vojne romala skozi vas. Tudi prebivalci Oštrca in drugih vasi so videli procesijo ljudi, ki so bežali iz Hrvaške in njihovo življenje se je zaključilo v tem gozdu“. Domačini pričevalci so svojim potomcem pripovedovali, kako so morali z zemljo pokrivati gomile trupel otrok, mater, žensk in starcev. In te gomile so še danes vidno razpredene na treh moriščih v Krakovskem gozdu.

Osrednji govornik na žalni slovesnosti je bil raziskovalec povojnih grobišč Marko Štrovs, ki je opisal zgodovinske okoliščine teh dogodkov. Dejal je tudi, da še danes med ljudmi vlada pritajen strah, ki so ga množični povojni poboji vcepili med ljudi in da je ta strah tisti rak, ki teži slovenski narod. „Nismo še odstranili plevela, nismo še odstranili tega grmovja, ki prekriva našo zgodovino in vse to moramo narediti.“ Sklenil je, da ko bo to vojno pokopališče žrtev genocida „urejeno tako kot, se spodobi za neko civilizirano družbo, potem bomo lahko rekli, da imamo neko srečno prihodnost in potem bodo naši vnuki lahko živeli tako, kot živijo v drugih državah, kjer je civilizacija že opravila svoje“.

Ob pesmi Lipa zelenela je v izvedbi moškega pevskega zbora župnije Kostanjevica na Krki so zbrani položili cvetje in prižgali sveče, „plamen upanja in luč življenja, ki naj bo vsem žrtvam v spomin in vsem živim v opomin, da se takšna grozodejstva ne zgodijo nikoli več“.