V Ihanu v diakona posvečen bogoslovec Luka Anžič

PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA

Dragi pripravnik za diakonat Luka, dragi bratje in sestre. Kristusova Cerkev živi svoje življenje v stalnem doživljanju Božje bližine in v moči Njegovega spremljanja občestva, ki je odprto in sprejemljivo za njegova povabila in za njegove darove.

Takšno znamenje Očetove bližine praznujemo danes, ko se bo Luka Anžič po letih človeškega, duhovnega, intelektualnega in pastoralnega dozorevanja v bogoslovju, tukaj v ihanski cerkvi sv. Jurija, pred svojo družino, pred svojo župnijo, pred sorodniki in prijatelji, pa tudi pred svojimi kolegi bogoslovci in pred duhovniki ponižno in slovesno izročil v službo vsemogočnemu Bogu in Božjemu ljudstvu, h kateremu bo po škofovi odločitvi poslan kot diakon in pozneje kot duhovnik.

Dragi Luka. Po evangeliju si na povabilo: »Naj pristopi«, prišel predme in izgovoril svoj »zgodi se«, svoj »tukaj sem«. »Tukaj sem, Gospod, ker si me klical. Slišal sem tvoj glas. Klical je in vabil. Prevzel je moje srce in mojo voljo. In se želim in hočem ves izročiti Tebi, Gospod; hoditi za teboj in vedno izpolnjevati tvojo Besedo tam, kamor me boš pošiljal.«

Ta – »Tukaj sem«, je privolitev, je postavitev pred Gospoda, ki jo izrečemo enkrat, potem pa jo izgovarjamo iz dneva v dan; manj z besedami, za katere vedno bolj spoznavamo, da so lahko majhne in plitve, bolj valovanje zraka kot pa odločitev srca, pač pa z vrednotami, ki jih živimo in oznanjamo, z odnosi, ki jih oblikujemo, pa tudi z darovanjem, s katerim potrjujemo, da smo tukaj, pred teboj, Gospod Jezus Kristus, tudi takrat, ko biti pred teboj zahteva pogum in žrtev. Dragi Luka, podari se Kristusu, ves in popolnoma, izroči se mu scela, da se boš mogel v vseh svojih poslanstvih tako popolnoma podarjati tudi ljudem. Prav tvoja podaritev ljudem bo znamenje, da si v resnici Kristusov – da se podarjaš njemu, ki je večere, noči in jutra premolil, podnevi pa »je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 9,35).

Dragi bratje in sestre, Luka bo po diakonskem posvečenju utrjen z darom Svetega Duha, da bo pomagal škofu in zboru duhovnikov pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni. Kot služabnik oltarja bo oznanjal evangelij, pripravljal daritev ter vernikom delil Gospodovo telo in kri. Po škofovem naročilu bo tako nevernim kot vernim govoril in jih poučeval v krščanskem nauku, vodil bo molitve, krščeval in poročal, prinašal sveto popotnico umirajočim in vodil pogrebe. Na poseben način pa bo po polaganju rok izpolnjeval službo dejavne ljubezni.

Med obredom posvetitve mu bom izročil Jezusov evangelij, saj bo postal njegov glasnik. Naročil mu bom, naj veruje, kar bo bral; naj uči, kar bo veroval; naj živi, kar bo učil.

Pri tem naj te spremlja spodbuda apostola Pavla škofu Timoteju. Roti ga, naj ostane pri tem, česar se je naučil in v veri sprejel, ker ve, od koga se je naučil. Apostol nato spomni Timoteja, da že od otroštva pozna Sveto pismo in to mu more po veri v Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Ne da bi to izrecno povedal, opozori Timoteja, da je v njem nehlinjena vera, ki je bila najprej v njegovi babici Loídi in potem v njegovi mami Evníki.

Zahvaljujem se vam, draga starša in vsi tisti, ki ste Luka učili moliti, zaupati v Boga, Boga častiti in slediti njegovim besedam ter povabilom. Verjamem, da to ni bilo vedno enostavno. A v moči Božje milosti ste sprejeli njegovo voljo. Dragi Luka, pa tudi ti nikoli ne pozabi, kje in v čigavem objemu si doživljal prva spoznanja Božje dobrote in bližine, kjer si prvič zaslutil, da je Bog ljubezen, in pri kom si se učil nehlinjene vere, kakor pravi Pavel Timoteju. Bodi zvest koreninam, bodi zvest veri, iz katere si zrastel, da bodo tvoji sadovi bogati in zdravi.

Te korenine zalivaj s Svetim pismom, ki ti ga bom izročil, saj je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, poboljševanje in vzgojo v pravičnosti. Ne uči svoje modrosti, ki lahko zveni zelo učeno in se človek v določenem trenutku lahko navduši nad njo in se zahvaljuje Bogu, da je tako globokoumen in bister. A to je zgolj človeška modrost, brneč bron in zveneče cimbale – ne nasiti duše in ne poteši žeje po večnem, po življenju, po Bogu.

Če boš živel iz korenin svoje vere in jo zalival s premišljevanjem Svetega pisma, boš oznanjal v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Za evangelij ni neugodnih okoliščin. Vsake okoliščine, vsak človek vedno znova potrebuje oznanilo odrešenja, ki je sporočilo o tem, da je »Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Zato Kristusov oznanjevalec še takrat, kadar ga ne sprejmemo, odide s sporočilom: »Vedite, da se je približalo Božje kraljestvo« (Lk 10,11). Lahko napodijo Kristusovega oznanjevalca, ne morejo pa odgnati njegove ljubezni do tistih, ki jim je poslan prinašati evangelij.

Na poseben način ti bo zaupano izkazovanje dobrodelne ljubezni, ki je eden od stebrov življenja Cerkve. Pravzaprav v dejavni ljubezni naša vera preseže nauke, pravila in dogme; preseže rubrike, vonj kadila in liturgično okrasje; v dobrodelni ljubezni naša vera dobi meso in kri, ko skupaj s Kristusom in v njegovem imenu stopi med ljudi, v katerih Jezus Kristus vidi samega sebe in bo videl tudi nas, če bomo lačnim dajali jesti, žejnim piti, če bomo nage oblačili in popotnike sprejemali, kajti »kar koli ste storili enemu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Zato ti toplo priporočam, dragi Luka, da na pot svojega diakonskega služenja vzameš Jezusovo priliko o vdovi in krivičnem sodniku. V vdovi iz te prilike pred nas stopajo vsi ponižani in razžaljeni; vsi tisti, ki vpijejo k Bogu in jim Bog želi odgovarjati po nas, a smo tolikokrat gluhi za krike ubogih in za Božja povabila in svarila – in krivice ostajajo nezadoščene in potrebe nepotešene.

Kristjan, posebno pa še diakon, mora neutrudno odpravljati lajšati stiske in potrebe, ter se z enako vztrajnostjo in neutrudnostjo boriti proti vsemu, kar ljudi prikrajša za osnovne potrebe za njihovo življenje in jim jemlje njihovo dostojanstvo. Zato moramo kristjani, diakoni pa še posebej, nenehno dvigati roke k Bogu, pred katerega prinašamo potrebe in stiske vseh ljudi, obenem pa ne smemo pozabiti trkati na vrata sodnikov, oblastnikov, predsednikov in ne vem koga še vse, ker je z vztrajnim trkanjem potrebno predreti njihovo sebičnost in zagledanost vase ter jim povedati, da so odgovorni za razmere, v katerih živijo ljudje, ki vpijejo k Bogu, ker se jim dogaja krivica.

Jezus današnji odlomek konča s pretresljivim vprašanjem: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Smo v nekem čudnem, dejal bi celo usodnem trenutku naše domovine. Prevrednotiti nam hočejo vse vrednote; s sočutjem in pomočjo utemeljujejo sodelovanje pri samomoru, samomor preoblačijo v prostovoljno končanje življenja, trpljenje razglašajo za največje zlo, ki more doleteti človeka … Kako se odzivamo mi, kristjani? Se oziramo v Boga, ki nam je v Jezusu dal odrešenika, ali začnemo z nekakšno tiho kolaboracijo pristajati na zavajajoče zvoke siren, ki vabijo v smrt. Zato se mi postavlja vprašanje, ali bo Sin človekov, kadar pride, še našel življenje na zemlji? Za kaj se boste odločili vi in za kaj si boste prizadevali vi: za smrt ali za življenje. Po grehu je na svet prišla smrt, Kristus pa nam je prinesel življenje.

Dragi Luka. Ta boj s temo je mogoče bojevati samo s Kristusom. In sicer na dva načina, na dveh krajih. Na gori, kajti Mojzesove roke, dvignjene v molitvi k nebu, so odločale o izidu spopada v dolini. In v dolini, saj je potrebno bitke proti zlu bojevati v dolini, kdaj morda tudi v dolini smrtne sence. A ne pozabimo: Bog je z nami vse dni, do konca sveta.

Vse vas, ki danes skupaj z Lukom praznujete ob njegovem diakonskem posvečenju, prosim, da zanj postanete Aron in Hur. Podpirajte njegove molitve, podpirajte njegove boje, podpirajte ga sleherni dan, da njegove roke ne bodo omahnile. Ta molitvena zvestoba, ta veriga molivcev, ki Bogu pripravlja prostor za njegovo delovanje v tem svetu, ta molitveni boj zoper duha zla in smrti, bo zagotovil, da bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji.