Karla bôli, mene pa bolí – ker sem Slovenka
Mateja Feltrin Novljan
V času virusov, ki v teh dneh mnoge položijo v posteljo, se v Sloveniji bohoti še en velik virus – nepoštenje, ki se hrani z lažmi, krajami in sprenevedanji. Neka misel pravi, da mora imeti tisti človek, ki se zlaže, dober spomin. Pri nas tudi tega ne potrebujejo – naši vladajoči lažejo, kradejo, se sprenevedajo; psi lajajo, a karavana gre dalje.
Zanimivo je bilo videti, kako so dan ali dva po tem, ko je prišla na dan Mramorjeva afera z dodatki za stalno pripravljenost, pod drobnogled vzeli osnovne šole. Takoj so preusmerili pozornost in razlagali dejstva, ki so že dolgo jasna – da je narava dela učitelja matematike in športne vzgoje čisto drugačna, govorilo se je o pedagoških urah, ki so menda „pregovorno“ dolge petinštirideset minut. In dejstvo je, da to lahko izjavi le nekdo, ki nikoli ni stal v razredu pred šestletniki, ki jim učiteljice in učitelji večkrat brišejo tudi ritke ter držijo vrečke za bruhanje, pa zato ne dobijo dodatka za stalno pripravljenost, ali pred šestnajstletniki, ki živijo svoje sanje, razlagal Cankarjevih Podob iz sanj. Nihče ni omenil, da učitelji, ki spremljajo otroke v šolo v naravi, z njimi živijo 24 ur na dan, jih, če je potrebno, podnevi ali sredi noči vozijo k dežurnim zdravnikom. In ti učitelji niti slišali niso za dodatek za stalno pripravljenost, kot verjamem, da tudi nekateri profesorji na fakultetah. Med njimi so takšni, ki so se temu dodatku zavestno odpovedali in verjetno so med svojimi kolegi veljali za čudake.
In tu je največji problem. Pri nas že od nekdaj velja, da so se ljudje pač znašli, nihče pa ni kradel – začenši z Jazbinškovim zakonom, ki je mnogim omogočil, da so ustvarili nepremičninski imperij. Družba kot taka je izgubila občutek, kaj je prav in kaj narobe. In kako naj družba ve, če se sam vrh spreneveda, laže in krade. Nekateri ministri so nedotakljivi, njihove idiotske izjave pa čisto sprejemljive. Kje so zdaj vstajniki? Zakaj ne rušijo vlade? Odgovor je preprost – so del vlade in sami sebe ne bodo izpodkopavali. Da to drži, je potrdil tudi eden od vstajniških režiserjev Peter Petrovčič iz zavoda Vseslovenska ljudska vstaja: „Vseslovenske ljudske vstaje v letih 2012 in 2013 so bile zrežirane za zrušenje vlade Janeza Janše,“ je razkril za Planet TV.
Smrdi. Meni je v resnici od vsega dogajanja slabo, še bolj pa od tega, ker narod še vedno ne dojame. Še bolj bodeta v oči dve dejstvi. Janeza Janšo so obtožili, da je: „neznanega dne, na neznanem kraju in na neznan komunikacijski način prejel obljubo neznane nagrade za nekoga drugega.“ Zato je padla vlada. Sedanji minister za finance Dušan Mramor, ki je prejel dodatek za stalno pripravljenost, je to najprej opravičeval, potem pa na skupni seji odbora za izobraževanje in komisije za nadzor javnih financ povedal, da je vrnil ves dodatek, ki ga je prejel kot dekan ekonomske fakultete. Vrnil je denar, si nadel obraz skesanega človeka in ponovno je v sedlu. Najbolj žalostno je, da je ves čas užival popolno podporo in zaupanje predsednika vlade.
Kot beli dan je jasno, kako uglašeno delujejo „strici iz ozadja“ in kako učinkovite so njihove metode: človeka je treba obtožiti tako, da nikoli ne bo mogel dokazati svoje nedolžnosti niti se ne bo mogel braniti. In dejstvo je, da ga ni junaka, ki bi se lahko branil za dejanja, ki jih je storil „na neznanem kraju, z neznanimi osebami in na neznani komunikacijski način.“ Žalostno pa je, da je tako imenovani levici jasno, kako držati skupaj, tako imenovana desnica pa kar naprej pada na limanice – nekateri bi radi združevali. Verjamem, da iskreno, a žal je vedno izpadlo in se izkazalo za naivno, ker resnica v Sloveniji boli in ni prijetna – je še vedno zamolčana, zakopana in poteptana, če jo kdo pove naglas, je netakten, razdruževalen. Nekaterim so pač ljubši novi obrazi – a teh v resnici ni, so le podaljšane roke zelo starih obrazov.
Da bomo čim prej pozabili dodatke Dušana Mramorja, Maje Makovec Brenčič ter ostale elite, je včeraj prišla na dan še ena „šala“ Karla Erjavca. Da je njegovo poslanstvo ostati v vladi, katerikoli pač, da je njegov hrbet upogljiv kot elastika, že vemo. Karel se res nikoli ne da. Njega bôli. Spet je pokazal, da je mojster – kljub nesramni izjavi je iz nje potegnil najboljše – njemu so najbolj pomembni upokojenci. A ob vsem tem mi je najbolj všeč komentar, ki ga je nekdo zapisal pod članek: „Upokojenci imajo srečo, da jih zastopa Karel Erjavec, sicer bi imeli danes več problemov, kako zapraviti svoj denar.“
Medtem ko politiki igrajo svoje umazane igre, z današnjim dnem umira še eno slovensko podjetje – Peko. Delavci ostajajo na cesti, občina Tržič jim bo izplačala 250 evrov, da bodo lažje počakali prva izplačila nadomestil za nezaposlene, saj že od novembra lani niso dobili plače. Kdo se bo zavzel zanje?
Bojim se, da vlado in tudi Karla za te ljudi bôli, mene pa bolí – ker sem Slovenka in vidim. Mogoče preveč. In mislim s svojo glavo. Zato me tudi večkrat boli.
