msgr. Miro Šlibar | (foto: Rok Mihevc)
Kot novomašniku so mu zaradi bolezni napovedali le še leto dni življenja
Naš gost Jure Sešek
Zlatomašnik msgr. Miro Šlibar, kot duhovnik že petdeset let črpa iz novomašnega gesla: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« Je častni kaplan bazilike v Lurdu, svojo duhovniško pot je začel v Sodražici, nadaljeval kot kaplan v Šentjerneju in Zagorju ob Savi. Iz mnogih služb, ki gradijo mozaik njegovega poslanstva, je gotovo najbolj odmevno vodenje bolniške župnije v Ljubljani.
Reden sogovornik v Radijskih katehezah
Danes je hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Vsa leta je srčno predan delu z bolniki in skrbi za bolniško pastoralo. Morda ste se z njegovim krepkim korakom in prijazno besedo srečali na Kredarici, kjer je od leta 2019 odgovoren za svete maše. Mnogi bi ga prepoznali tudi po glasu, saj je zvesti sodelavec »Radijskih katehez za bolnike« na Radiu Ognjišče.
V oddaji se je ozrl na svojo pot, se spomnil mladih, tudi navihanih let v Moravčah, odhoda v vipavsko Semenišče in duhovniške poti, ki mu je bila dana. V njej je našel svoje poslanstvo, v zaupanju v Boga pa še danes sprejema vse naloge, ki so mu zaupane.
Ga ljudje še prepoznavajo kot bolnišničnega duhovnika?
Vprašali smo ga, če se mu, ob vseh nalogah, ki se jim je predajal, še vedno najpogosteje dogaja, da ga ljudje prepoznavamo kot »bolnišničnega duhovnika«. Takole je odgovoril: »Morda občutim kar nevarnost, da postanem prevzeten. Saj je na Slovenskem vendar veliko bolnišničnih duhovnikov, nikakor nisem bil in nisem edini. V vseh slovenskih bolnišnicah so, vsak duhovnik na župniji s srečuje z bolniki ... Verjetno je zaradi odmevnosti kapele v UKC Ljubljana, to še posebej »pripeto« name. Kapela v tej veliki zdravstveni hiši je, ko je zaživela, res predstavljala novo upanje, novo srce. V vsaki bolnišnici je tako. Razumljivo je, da ustanova prinaša tudi skrb, strah in ostala boleča spoznanja, a nujno se je zavedati, da je v kapeli Najsvetejše, ne smemo pozabiti, da je tam Gospod.«
Prenosi iz bolnišnične kapele ljubljanskega UKC-ja
V nadaljevanju pogovora se je msgr. Šlibar spominjal tudi prvih let, ko so bili prenosi iz bolnišnične kapele UKC-ja v Ljubljani tudi redno del naših radijskih prenosov. Lepe spomine ima na dopoldneve božičnih dni, ko je prenos povezoval bolnike širom po Sloveniji in svetu. »Nadškof Šuštar je dejal, da je bolnišnična kapela »katedrala trpljenja in upanja«, v njej pa je Primarij vseh primarijev.« Gospod Šlibar ob besedi, ki je namenjena delu duhovnika v bolnišnici, nikoli ne pozabi na nenadomestljiv pomen čudovitih zdravnikov, medicinskih sester in tehnikov, na vse osebje in svojce, ki so, kot pravi, podaljšek Gospoda, ki je v kapeli. »Tam je gotovo center, tam je akumulator te velike hiše.«
Pohodništvo, Kredarica, romanja, bolezen ...
Prisluhnite oddaji in izvedeli boste, kaj vse veseli zlatomašnika, kako je predan naravi, pohodništvu, Kredarici. Spoznali boste njegove številne talente, ljubezen do Marije in veselje do romarskih poti. Spregovoril je tudi o svoji bolezni, ko so mu, kot novomašniku, napovedali le še leto dni življenja. Gospod pa je imel in ima z njim drugačne načrte. Zaupa vanje in jim sledi. Tudi zato vedno znova in povsod pričuje za življenje. Glasen želi biti tudi pred referendumom, ki nas čaka. Prisluhnite pogovoru.
Nekaj arhivskih fotografij s Šlibarjem
