Dr. Zvonka Zupanič Slavec: Zahteva po končanju življenja je pogosto klic po pomoči

Oddaje 02. 11. 2025, 06:07 Marjana Debevec

V teh dneh, ko se spominjamo naših dragih rajnih, imamo tudi več priložnosti za razmislek o naši minljivosti, smrti in pomenu zadnjega obdobja življenja. Pred nami je referendum o zakonu, ki bi lahko prav to obdobje skrajšal in uvedel asistirani samomor. Proti zakonu so se izrekle vse zdravniške organizacije v Sloveniji. V petkovi svetovalnici smo gostili zdravnico in profesorico na Medicinski fakulteti v Ljubljani Zvonko Zupanič Slavec.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja naj bi v veljavo stopil pol leta po sprejemu v državnem zboru, torej 18. januarja. V njem je smrt na zahtevo opisana kot zdravstvena storitev, kar je v popolnem nasprotju s tem, kar naj bi zdravstvena storitev bila, je za naš radio poudarila dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Ko družba začne razmišljati o smrti kot 'rešitvi' za trpljenje, se po njenih besedah lahko nehote premakne v smer, kjer se ranljivost ne obravnava z zaščito, temveč z ostranitvijo.

V Kanadi 30 odstotna rast evtanazij letno

»V Kanadi se je število primerov medicinske pomoči pri umiranju zelo, zelo povečalo. Od leta 2016, ko so jo vpeljali, je na ta način umrlo skoraj 90.000 ljudi. Letno je rast 30 odstotna. Tukaj gre za spremembe, ki prihajajo v družbo, in nekaj, kar ni bilo nikoli dovoljeno, postaja sprejemljivo.«

Med temi bolniki so tudi družbeno izolirani ljudje ali brezdomci, ki so željo po smrti izrazili zato, ker niso imeli druge možnosti izbire. Tudi pri nas bi se lahko dogajalo nekaj podobnega, saj ni vsem omogočena zadostna paliativna oskrba, približno 150.000 ljudi pa je celo brez osebnega zdravnika.

Usmtrijo tudi otroke

Dr. Zvonka Zupanič Slavec je ob tem navedla primer Nizozemske, kjer imajo evtanazijo uzakonjeno že skoraj 25 let. Za posledicami zastrupitve je tako umrlo že več kot 100.000 ljudi. Spomnila je na primer bolnice z depresijo, ki je zaprosila za evtanazijo in jo tudi prejela.

»V medicini govorimo o t.i. fenomenu drsečega klanca: najprej so res najtežji bolniki, potem se pa postopoma dodaja amandmaje. Tako da so zdaj marsikje že zelo mladi tudi vključeni v ta program. Recimo v Belgiji od nič let, praktično skozi vse življenje, na Nizozemskem recimo od 12. leta naprej. Tukaj moramo biti zelo pozorni, ker so to stvari, ki so res nedopustne.«

Ob tem sogovornica poudarja, da je prošnja po končanju življenja pogosto klic k pomoči. To dokazuje zakonodaja v Avstriji, po kateri bolnik sam odide v lekarno po smrtonosno učinkovino, ki naj bi jo zaužil v pol leta. Le 10 odstotkov ljudi jo potem tudi uporabi.