Raje zaščitite svoje ženske

| 13.01.2016, 14:25 Jože Bartolj

Mlada poljska tviterašica Marta Niemczyk, ki se med drugim opredeli kot nemavrična feministka, je na svojem tviter profilu pokazala fotografijo napisa, ki so ga odbojkarski navijači razvili v Berlinu. Na njem je pisalo: “Protect your women, not our democracy!” (Zaščitite svoje ženske, ne naše demokracije!). Tako so poljski navijači lucidno sporočili Nemcem, naj se raje posvetijo bistvenemu – naj vendar raje zaščitijo svoje ženske, preden se vmešavajo v politične zadeve tuje države.

Kako jasno in boleče sporočilo za Nemce! Sem se poskusil vživeti v kožo nemškega moškega. Kako je moralo tole zaboleti!

Tako gospodarsko močna država, kot Nemčija v resnici je, pa ni sposobna na silvestrovo poskrbeti za varnost svojih žensk! Tako demokratična država, pa njen tisk – četrta veja oblasti – nekaj dni ni bil sposoben realno poročati o tako grobem in tako množičnem posegu v intimo žensk! Kaj se je zgodilo z nemškimi “desci”, da to dovolijo? So bili res tako presenečeni z novo obliko kriminala, ki ga do sedaj še niso zaznali?

Pričakovano, a brez preventive

Roman Vodeb, “nadležni” in glasni teoretski psihoanalitik, je v svojih člankih take scenarije že pred časom napovedal. Na primer na Nova24TV (16. 11. 2015) je takole zapisal: “Seksualne frustracije moškega dela beguncev/barbarov so zato eden najbolj nevarnih atributov sedanje in katerekoli begunske krize. In povsem legitimno je pričakovati – in to se v Nemčiji, Franciji, državah Beneluksa in Skandinaviji že dogaja – seksualno znašanje nad domačinkami, evropskimi ženskami. Posilstva so povsem realna opcija.” Ne vem, kje se s kakšnimi napovedmi in družbenimi analizami skrivajo cenjeni člani psihološke stroke, recimo člani Društvo psihologov Slovenije, ki so tako izčrpno analizirali vpliv istospolnih skupnosti na vzgojo otrok.

Pravzaprav niti ni treba biti psihoanalitik, niti psiholog, da si predstavljaš kaj se bo zgodilo, če spustiš množico spolno podhranjenih mladih moških med napol razgaljena dekleta. Dovolj je le, da si moški in da si predstavljaš, da ti mladi moški – kot jih Nemci imenujejo – z migrantskim ozadjem, prihajajo iz okolij, kjer napol razgaljenih deklet na ulicah ni. V marsikaterem od okolij od koder prihajajo ti moški, mladih deklet na ulicah sploh ni.

Sedaj se ugotavlja, da so bili ti napadi še bolj množični kot se je sprva kazalo (v Kölnu je napad prijavilo že preko 500 žensk), da so bili preko socialnih omrežij koordinirani znotraj Kölna in verjetno tudi med evropskimi mesti. Kaj pa če se nam je zgodil koordiniran teroristični napad, le da ne s klasičnim orožjem, pa tega ne zaznavamo, se ne zavedamo ali pa tiščimo glavo v pesek?

Kaj se je zgodilo evropskemu moškemu?

Kaj se je zgodilo z evropskim moškim, da ob vsem védenju – recimo o gospodarstvu, znanosti, politiki – ne zaznava več bistvenega, kar je intuitivno zaznaval – tako se mi zdi – že pračlovek, ki je v vdoru moških na njegov teritorij znal videti nevarnost za svoje ženske in se jih je upal ter jih bil tudi pripravljen – naravnanostno in fizično – zaščititi? Tako, da se je s telesom postavil pred votlino in se boril. Kako je evropski moški lahko postal tak – kot bi rekli mladi – “softič”, da tega ne stori?

Morda pa zato, ker smo postali družba, kjer v razrahljanih evropskih družinah ni več lika očeta-bojevnika, ki bi bil zgled svojim sinovom. Ni več zgleda pogumnega bojevanja za svoje lepotice – ženo in hčere. S sekularizacijo smo postali tudi družba brez Nebeškega Očeta. Lik kakršnegakoli očeta se omalovažuje in povezuje s tako nemoderno patriarhalnostjo in z nasilništvom.

Postali smo družba, kjer dajanje zaveze (na primer te: “Jaz -ime-, sprejmem tebe –ime- za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.”) ni več moderno. Sploh smo postali družba brez zavez. Sam se spomnim, da sem že večkrat v življenju dajal zavezo, četudi je bila včasih stisnjena skozi zobe in se nisem strinjal z njeno vsebino. Gremo po vrsti: pionirska zaobljuba, “zakletva” v JLA, zaročna zaveza, poročna zaveza, skavtska zaobljuba. Poznali smo torej koncept ‘dati zavezo’, pa smo ga zavrgli. Sedaj lahko slovenski moški – če ni ravno skavt ali tabornik ali poklicni vojak slovenske vojske – preživi celo življenje, ne da bi dal kakršnokoli zavezo. Morda so nekakšen oddaljeni krik po zavezi le ključavnice na mostovih evropskih rek.

Moškemu se je pod vplivom – kot bi rekla mlada Poljakinja iz uvoda – mavričnega feminizma, v naši zahodni civilizaciji odvzelo to, kar ga dela moškega – biti bojevnik za dobro. Pravzaprav ‘biti bojevnik’ v skoraj nobenem kontekstu (razen morda športnem) nima več pomena nečesa dobrega, plemenitega (recimo viteškega), nečesa kar naša družba v resnici potrebuje.

Bojevanje, pa čeprav za dobro, se v kali zatira od povsem ranega otroštva naprej – v celotni vrtčevsko-šolski dobi. Pa tudi Cerkev je podlegla temu vplivu. Dorothy Sayers je ostro zapisala, da je Cerkev “zelo uspešno porezala kremplje Levu iz Judovega rodu” in ga spremenila v “primerno hišno mačko za blede kurate in pobožne starke” (Vir: Divji v srcu, John Eldredge). Feminizem je torej prevladal tudi v naših cerkvenih skupnostih.

V naši percepciji je ‘biti bojevnik’ vedno povezano s prostaštvom, z nasilništvom, s surovostjo. Tako v resnici – prav s tem, ko se moški umikamo v politično korektnost – ustvarjamo namesto pogumnih bojevnikov za prav, skrajne in nasilne tolpe. To seveda niso bojevniki za prav, pač pa preprosto – nasilni pretepači.

Več komentarjev na Casnik.si