Izpraznjeni prazniki
| 30.12.2015, 14:25 Jože Bartolj
Ne bom razmišljal o materializmu naših praznikov, o nakupih pozno v sveti večer, o tem, kako “veseli december” nadomešča advent, Božiček Kristusa itd. Zahodna družba je pač post-krščanska, vrača se v novo poganstvo; o tem se v katoliških krogih veliko piše, in se moralistično na odgovor kliče ateistično, agnostično večino, ki pa teh pozivov ne razume
(vsaj ne s stališča krivde), najverjetneje pozivov še vidi ne, saj se pojavljajo v zanje “obskurnem”, vsekakor pa marginalnem verskem tisku. Celo kristjan mora pri nekaterih cerkvenih praznikih dobro pomisliti, kaj natančno praznujemo npr. pri Marijinem vnebovzetju, Marjinem brezmadežnem spočetju, binkoštih ipd. In kaj naj ateist, agnostik počne na velikonočni ponedeljek ali 15. avgusta, razen da ima dela prost dan?
Pri praznikih gre namreč še za nekaj usodnejšega kot materializem. Za veliko ljudi, morda že za večino, prazniki izgubljajo pomen, so se izpraznili pomena, so zgolj še dela prosti dnevi. Zato ni več daleč trenutek, ko se bo tudi na ravni zakonodajalca pojavil razmislek, kakšen smisel sploh še imajo dela prosti dnevi, ki so že povsem obledela tradicija manjšin, morda le peščice. Da bi bila tradicija zares tradicija, jo mora nekdo vzdrževati. In teh, ki bi bili pripravljeni to početi (zastonj) je vse manj. Praznovanje je postalo napor, ki se ga večina ne loti več, ampak si zgolj želi imeti “fajn”, za kar lahko poskrbi tudi industrija zabave.
Navedeno ne velja le za verske praznike. Vsi vidimo, kako se prazniki dela, kulture, upora in celo državnosti praznujejo brez zastav na naših hišah; njihovo “praznovanje izvajajo” od države plačani kulturni izvajalci ali dežurni ideologi dela in upora. Ti prazniki postajajo zgolj dela prosti dnevi, torej priložnost za izlet, krajše počitnice (npr. t.i. “krompirjeve počitnice”) ali za dela okrog hiše.
Cerkvene in državne praznike praznuje le peščica. Večina ima prosti dan. Gre za usoden civilizacijski premik v družbo, ki ne praznuje več, to pa pomeni, da ne ohranja več kolektivnega spomina, spomina na tisto, kar nas povezuje. To je še veliko slabše od brezglavih nakupov in prenajedanja, saj je bilo “popuščanje zavor”, izpraznjenje (od tod verjetno pojem) značilno za praznovanje v vseh kulturah, tudi poganskih. Problem je v tem, da danes ne vemo, zakaj to počnemo in kakšen smisel ima to za čas med letom, da naše izpraznjevanje (denarnic, želodcev, itd.) nima več skoraj nobene povezave z vsebino praznika.
Izguba pojma praznik, kot kolektivnega obhajanja spomina na določen dogodek je del širšega pojava izginjanja obredov v našem življenju, npr. obredov zrelosti, zakonske zveze, slovesa od mrliča ipd. S tem siromašimo sebe, hkrati pa zadevamo udarce socialni koheziji. Zakaj bi, npr. muslimanski sirski begunci/migranti morali prevzemati dela proste dneve na praznike, ki izgubljajo svoj pomen celo za avtohtono prebivalstvo? Zakaj jih ne bi nadomestili s svojimi, ki jih še naprej zvesto in spontano praznujejo z množičnimi obredi? Ponekod na zahodu se post-krščansko prebivalstvo že vključuje v praznovanja hindujcev, budistov, muslimanov, judov, s čimer seveda ni nič narobe – razen tega, da niso več sposobni, ali nočejo več praznovati krščanskih praznikov. Postmoderni človek se torej iz neke dolgo zatajevane nuje vrača v “predmoderno”, ki mu jo prinašajo migranti iz drugih, predmodernih kultur – ali pa morda kultur, ki so kljub osvojitvi kapitalizma, sodobnih tehnologij in globalizacije uspeli ohraniti “predmoderno”. Res je sicer, da tudi praznike izven-evropskih verstev zahodni človek dojema predvsem kot pisano folkloro, četudi nemalo ljudi v njih vidi priložnost za novo duhovnost. A v primeru krščanstva vse več ljudi odklanja tako njegovo duhovnost kot celo folkloro.
Potrebujemo torej razmislek, kaj je narobe v naši zahodni kulturi (tudi v naši krščanski kulturi), da ti prazniki več “ne potegnejo”. Tudi v katoliških vrstah se je potrebno vprašati, kako praznovati danes, kateri izrazi verskega čutenja še lahko nagovarjajo, katere je potrebno osvetliti, katere pa spremeniti. Je npr. procesija lahko še avtentični izraz verskega čuta danes? Ali pa jo je potrebno kako spremeniti? Je potrebno spremeniti imena (verskih) praznikov?
Predvsem pa se je potrebno zavedati, kako zelo pomembno je 25. junija in 26. decembra izobesiti zastavo, 8. februarja iti na kulturno prireditev ali prebrati Prešernovo pesem, za božič postaviti jaslice, za vse svete iti na grob, poromati za Marijin praznik… in vsa ta dejanja napolniti s smislom, razumljivim za današnji čas.
Več komentarjev na Casnik.si
