Balantičeva usoda v rojstnem mestu

| 02.12.2015, 14:30 Jože Bartolj

Pesnik France Balantič je zagotovo izjemna zgodba v slovenski družbeni preteklosti, njena posebnost pa je v tem, da se njeno negativno označevanje tako vztrajno prenaša v sedanjost. Njegovo kratko življenje se je tragično končalo v bratomorni vojni, ko je dvaindvajsetleten zgorel v Grahovem, prav tako zaznamovana pa je bila tudi njegova literarna usoda, saj je bil v povojnem totalitarnem sistemu postavljena na seznam prepovedanih avtorjev, toda zaradi globine pesniške izpovedi je bil ves povojni čas prisoten v naši kulturni javnosti.

Napredni književniki so v težavnih časih dosegli, da je s privoljenjem Staneta Kavčiča kritik Mitja Mejak uredil izbor Balantičevih pesmi leta 1966, toda centralni komite komunistične partije je celotno naklado natisnjene zbirke poslal v uničenje.

Po osamosvojitvi je kamniška občina leta 1991 Balantiču postavila dostojen spomenik, slovenska literarna znanost pa je na simpoziju, ki je potekal leta 1994 v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Balantiča uvrstila med naše klasike, njegova poezija pa je bila potem sprejeta v elitno zbirko Slovenskih pesnikov in pisateljev. Ob 70-letnici pesnikove smrti so kamniški kulturni delavci predlagali, da bi Balantiča skromno počastili z imenovanjem tamkajšnje knjižnice po njem, kot imajo poimenovanja ulic in ustanov mnogi drugi kamniški književniki. Pri tem so se opirali na Balantičevo navezanost na domači kraj, saj vsa njegova poezija izvira iz pokrajine pod Kamniškimi planinami. Ko je Balantič med hudim trpljenjem v taborišču Gonars snoval načrt sonetnega venca sonetnih vencev, je želel enega izmed osrednjih sonetov posvetiti tudi rodnemu mestu: »Slavospev Kamniku in goram.« V pismu domačim je v domotožju iz Grahovega dne 15. maja 1943 zapisal: »Vem, da je najlepši kraj na svetu Kamnik in tudi gorá še nisem pozabil.«

Kamniški občinski svet je predlog kulturnikov soglasno sprejel, dodatno pa potrdil še občinski svet v Komendi. Nekaterim pa to sicer zelo skromno priznanje vrhunskemu pesniku ni bilo po godu in so takoj v vstajniškem slogu začeli pritlehno gonjo zoper pesnika in znova v to odročno podeželsko mestece klicali ideološko vojno. Čeprav se je za Balantiča zavzela tako rekoč vsa slovenska kulturna javnost, tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, gonja ni ponehala, nasprotno kamniški župan in večina njegovih svetnikov je klecnila in preklicala svojo prvotno odločitev ter zadevo poslala v mrtvi tek. Ena sama otožnost, da mestna občina Kamnik, ki je krajevna vrhovna oblast, v času demokratičnih družbenih odnosov ni pripravljena svojemu največjemu pesniku priznati niti skromnega poimenovanja domače knjižnice. Žalosten podatek za kamniško zgodovino.

Več komentarjev na Casnik.si