Slovo od gdč. Angelce Klanšek

| 15.11.2015, 17:46 Matjaž Merljak

V soboto, 17. oktobra 2015, v jutranjih urah je rojake v Buenos Airesu v Argentini presenetila žalostna vest, da je v Gospodu mirno zaspala ustanoviteljica, dolgoletna voditeljica in učiteljica slovenske Franceta Balantič v Našem domu v San Justu v Buenos Airesu gdč. Angelca Klanšek.

Tiho je odšla, tako kot je vedno prihajala med nas. Ponižna, skromna, vedra, neizmerno dobra, globoko verna. Njena pot je bila trnjeva, a je vseeno zasajala obilo cvetja v srca vseh, ki smo jo poznali. Naj bo ta sestavek v poklon njej, ki je bila velika žena in je, vdana v božjo voljo, sprejemala z zaupanjem Vanj, žalostne in svetle trenutke življenja ter jih modro in ljubeče posredovala mladim, da bi sledili véliki Ljubezni.

V slovenski skupnosti je z njenim odhodom nastala velika vrzel. Čas bo posušil solze. Ljubezen pa, ki smo je bili ob njenem nauku deležni, nam bo dala novih moči, da bomo zavestno stopali po stopinjah, ki nam jih je zapustila na poti. Predala je novim rodovom baklo vere in slovensko besedo!

Kropili smo jo v Slovenski hiši - v njeni hiši, kjer je dolga leta pomagala v dušnopastirski pisarni pri razpečevanju časopisa Oznanilo; pa tudi kot kuharica. Skrbela je, dokler so ji moči dopuščale, da so duhovniki imeli domačo prehrano; da je bilo ob žegnanju in raznih prireditvah vse pripravljeno. Vedno nas je pričakala z nasmehom in nam želela kaj postreči.

Ležala je cerkvi Marije Pomagaj - v njeni cerkvi, kjer se je dan za dnem srečevala z živim Bogom pri sv. maši. Dolge ure pred tabernakljem so izpričevale njeno globoko vero. Ob odprti krsti sta somaševala za pokoj njene duše msgr. dr. Jure Rode in č. g. Franci Cukjati. Ob njej se je zbralo veliko rojakov, prijateljev in nekdanjih učencev, da so jo pokropili in zanjo molili. Ležala je obdana s cvetjem, s katerim smo ji želeli vsi prisotni izkazati hvaležnost in ljubezen; saj je sama bila cvet, ki je s svojim očarljivim vonjem oplemenitil vso slovensko skupnost.

V nedeljo, 18. oktobra - na sam materinski dan, katerega v Argentini obhajamo tretjo nedeljo v oktobru, smo jo prenesli v sanhuško stolnico. V to cerkev je izredno rada zahajala, saj je čutila ta okraj kot njen drugi dom. Blizu te cerkve je ustanovila - njej tako pri srcu - slovensko šolo, ki jo je posvetila pesniku in mučencu Francetu Balantiču. V tej šoli in v tej cerkvi se je zbirala in se zbira vsa sanhuška srenja že več kot 60 let. Sama je bila priča rasti te skupnosti, h kateri je aktivno pripomogla s svojim nesebičnim delom.

Sveta maša se je, poleg za pokojnico, darovala tudi za vse mamice in stare mame, ki dan za dnem skrbijo za vse svoje domače, jih učijo in brezpogojno ljubijo. Pri tej sv. daritvi smo se Bogu zahvalili za prejete dobrote in ga prosili naj jih blagoslavlja še v naprej in spremlja pri njihovem nesebičnem delu. Povezavo liturgije so s primerno izbranim besedilom skrbno pripravili mladi.

Maša zadušnica, katero je zanjo daroval msgr. dr. Jure Rode ob strežbi semeniščnika Pavla Erjavca - nekdanjega Angelčinega učenca, je bila polna globokih in ganljivih trenutkov. Cerkev je bila polna kot ob praznikih! Vsi smo želeli biti prisotni. Krsto s posmrtnimi ostanki so s pesmijo sprejeli trije zbori. Ob vstopu je MPZSJ - pod vodstvom dirigentke Andreje Selan Vombergar, zapel Sonce že zahaja in vse prisotne povabil k zbranosti; sledile so bogoslužne pesmi, ki jih je izredno lepo prepeval zbor mladih. Vsi navzoči smo imeli občutek, kako draga nam je bila naša "duhovna mama" od katere smo se poslavljali. Za obhajilo smo prisluhnili pesmi Oče združi nas, ki je utrdila v nas zavest, da smo vsi eno. Po prejemu svete evharistije pa so pod taktirko ge. Kristine Šenk čista otroška srca zapela Pojejo majski zvonovi, o Marija blizu si nam... Kako živo smo to občutili!

Pred koncem so stopili za ambon ga. Irena Poglajen - ravnateljica Balantičeve šole; g. Marjan Grilj - predsednik Našega doma; ga. Alenka Poznič - nadzornica Slovenskih šol v Argentini; g. Karel Groznik - predstavnik osrednje organizacije Zedinjena Slovenija; Igor Malovrh - predsednik mladinskih organizacij SDO in SFZ iz San Justa ter ga. Marjanka Furlan v imenu Upokojencev iz tega okraja. Izrekli so besede hvaležnosti in priprošnje ter se ganljivo poslovili od naše rajne gdč. Angelce. Težko je bilo prikriti solze, ki so polzele po naših licih.

Po opravljeni sv. daritvi je g. Rode opravil še molitve ob krsti; za tem je mogočno zadonela iz vseh grl Marija sko´z življenje. Pred cerkvijo smo v tišini in globoki žalosti ob izgubi, podali njej še zadnje slovo. Žalni sprevod se je počasi pomikal do izhodnih vrat cerkve, ko se je spontano oglasila še zadnja pesem Oče, mati, bratje in sestre, s katero smo želeli počastiti veliko Slovenko, ki je zapisana v zlati knjigi življenja, v ponos narodu iz katerega izhaja.

Vsi zbrani smo se nato napotili v Naš dom, kjer naj bi obhajali Materinski dan. Ob tako žalostnem dogodku, ki je za vedno zaznamoval življenje naše ustanove, tokrat ni bilo primernega razpoloženja za praznovanje. Zato so mladi nadomestili pripravljeni program s primernejšim, na čast njej, ki je bila mati naše šole, saj je vedno skrbela za vsakega, ki je zahajal vanjo. Učila, vzgajala, bodrila, spremljala in posredovala je vsem otrokom in mladim verske vrednote in slovensko zavest.

Program je bil preprost, kot je bila preprosta sama. Najprej so vsem prisotnim mamicam izrekli čestitke vsi odseki, ki delujejo v Našem domu. Nato je pred mikrofon stopila gdč. Ivana Tekavec in čuteče, prijetno orisala življenjsko pot naše gdč. Angelce. Zatem smo si ogledali videoposnetek njenega bogatega življenja. Na ekranu so se vrstile slike srečnega otroštva; spoznali smo njene starše, sestre in kruto ubite brate domobrance; z njo smo se preselili v taboriščno življenje v Avstriji, kjer je kljub žalosti zacvetela v svojem učiteljskem poklicu med begunskimi otroki; z njo smo potovali, ko je polna hrepenenja po svobodi sama odšla v neznani svet: Argentino. Tu je našla svoj drugi dom in postala živ, bogat steber v slovenski diaspori.

Sledil je skupni zajtrk, s katerim smo zaključili obhajanje materinskega dne z zavestjo, da nas bo ta vsakoletni praznik vedno spominjal na to, da imamo duhovno mamo, ki nas ne bo nikoli zapustila. Ona je postala naša posebna priprošnjica pri Bogu!

Ker si je v življenju vedno želela, da bi njeni posmrtni ostanki počivali v slovenski zemljici - kjer ležijo vsi njeni dragi domači; in bi rada bila pri oltarju v cerkvi Marije Pomagaj Slovenske hiše - kamor je tako rada zahajala, je prosila naj jo upepelijo. Po slovesni pogrebni maši v nedeljo, 1. novembra, na dan vseh svetih, katero je daroval prelat dr. Jure Rode, smo jo položili v pepélnico k večnemu počitku. Besede v slovo, katerim smo tokrat prisluhnili, so bile last nečakinj Marijane in Nade, ter Tilke in Minke - Balantičevih sester. Izražale so lepoto prvih srečanj in bogastvo družinskih doživetij; o pronicljivosti človeških čutenj, ki prehajajo iz časa v čas, iz kraja v kraj, in povezujejo človeška srca v lepoti in dobroti.

Sprevod rdečih nageljnov v otroških rokah se je strnil v en sam dišeči šopek, ko smo jo je pospremili k zadnjemu domovanju. Pesem in v svetem prostoru luč prižganih sveč, pa sta nam vlivali upanje na velikonočno vstajenje!

Draga gdč. Angelca! Sedaj si doma: tu in tam v rodni Sloveniji. Počivaj v miru in se naužij Njega Lepote!

Smrt Angelce Klanšek je odmevala daleč po svetu. Poročajo o razsežnosti njenega dela in njene bleščeče osebnosti v ljubljanskem tedniku Družina, v tržaškem tisku, na Radio Ognjišče... na vseh poročilih poudarjajo izreden pomen, ki ga je pokojna Angelca imela v organizirani slovenski skupnosti v Argentini.

Poslovilne besede Irene Poglajen - Ravnateljica Šole Franceta Balantiča pri maši zadušnici 18. oktobra 2015

Trdni steber - skala

Z blaženim mirom ste hrepeneli po večnem domu. Rekli ste mi pred dnevi: "Kako rada bi spet videla svojo ljubo mamico in brate."

Bili ste naš "trdni steber - skala", na kateri se je zgradila, nam vsem, tako draga Balantičeva šola. Njej ste darovali svoje življenje, svoje srce in dušo, vso modrost, dobroto in ljubezen s katero ste vzgajali kar tri rodove, ki se danes polni hvaležnosti poslavljajo od Vas.

Zato ste spokojno, tiho odšli prav na sobotni dan. Dan, ki je bil tako pomemben za vas, saj ste se ves teden, skozi več kot 60 let pripravljali na sobotni šolski pouk ter polni zagona in veselja prihajali med nas, da bi se srečali z otroki, z učitelji in starši.  Vaše misli, delo in srce je imelo en sam cilj:  deliti ljubezen in vzgajati mlade v krščanskem in slovenskem duhu.

Danes, na "materinski dan", smo zbrani ob Vas - ob materi - , in se čutimo sirote. Težko nam je!  A za vedno bo ostala v naših srcih neizmerna hvaležnost in ljubezen, ki nas bo združevala in nas krepila.  

 Naj Vam Bog nakloni svoj mir in srečo, Marija Pomagaj pa naj vas sprejme v svoje materinsko naročje.

Saj v nebesa ste se preselili, nam v stiskah boste priskočili. Pri Bogu zdaj je sreča vsa, naj mir Vam in plačilo da!

Poslovilne besede Marjana Grilja - Predsednik Odbora Našega doma

Vlivala nam je ljubezen do slovenstva

Predraga gospodična Angelca!

Težko je posloviti osebo, ki nam je bila tako draga. Vesela, neutrudna, delovna, požrtvovalna, verna in pobožna, materinska žena.

Dan, ko se spominjamo vseh mam, nam bo ostal za vedno vtisnjen v spomin, saj je ona bila nam vsem, naša druga mama že od nežnih let. Spremljala nas je skozi desetletja in nam vlivala ljubezen do slovenstva.

Predraga gospodična Angelca vemo, da ste si želeli priti v domači kraj - v zeleni gaj, v mamino naročje in k vašim dragim bratom.

Pride čas, ko si srce želi zaspati in se spočiti, ko je življenje zaključeno!

Ni solz, ki bi oprale bolečino iz naših src. So le dragoceni spomini, ki nas učijo živeti naprej.

Predraga gospodična Angelca, vsi ki smo vas radi imeli, nas s smrtjo niste zapustili. V ljubezen ste se spremenili in z njo naša srca napolnili.

Res je težko slovo, a v večnosti se zopet snidemo!

Naj bosta mir in Bog z vami!

Poslovilne besede Alenke Prijatelj Poznič - Nadzornica Slovenskih šol v Argentini

Odprli ste svoje srce mladini, otrokom

Draga gdč. Angelca!

Danes se poslavljamo od Vas. In vsako slovo je težko.

Ko sem premišljevala o slovesu, mi je prišla na misel prilika o talentih. Gospodar ki gre na pot, da svojim služabnikom pet, dva in en talent. Prva dva sta takoj z njimi trgovala in podvojila gospodarjevo premoženje, le tisti, ki je prejel enega, ga je zakopal in ni pridobil nič. Vi gdč. Angelca niste zakopali svojih talentov. Z vso ljubeznijo, žrtvami in vztrajnostjo ste nam jih podarjali soboto za soboto, pa ne samo v Balantičevi šoli, lahko rečem, vsem slovenskim šolam v Argentini. Ko ste maja leta 1945 morali zapustiti drago domovino ob izgubi bratov; ko ste se ločili od staršev in ostalih članov družine, ste pogumno in z vsem mladim zagonom potešila svojo žalost. Odprli ste svoje srce mladini, otrokom in z njimi delali v begunskem taborišču v Avstriji. Takoj smo Vas zasledili med ustanoviteljicami slovenskih šol v Argentini, kjer ste poučevali vseh dolgih 60 let in več.

Lahko rečem, da Vas ima vsak izmed nas v svojih šolskih spominih. In če bi združili vse te spomine, bi lahko nastala kar precej debela knjiga. In ta knjiga že obstaja. Izročamo jo vsemogočnemu Bogu skupaj z našimi molitvami. Tam so zapisane vse obresti, ki ste jih pridobila s podarjenimi talenti. In verjamem, da ste že slišali besede svojega Gospodarja: "Pridi dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega Gospodarja«

Gospodična Angelca, v imenu vseh voditeljev in učiteljev slovenskih šol se vam zahvaljujem za vso ljubezen, ki ste jo vložila v učenje slovenskega jezika, za velik zgled odgovornosti in vztrajnosti pri tem delu, za ves čas in žrtve, ki ste nam jih darovali skozi vsa leta. Ponosni smo, da smo vas imeli in čeprav vas bomo pogrešali, se Bogu zahvaljujemo, da nam je podaril gospodično Angelco. Hvala Vam!

Z veseljem vstopite v hišo svojega Očeta!

Vaše delo ste z odliko izpolnili!

V našem življenju srečamo osebe, ki nas lahko naučijo z besedo, s petjem, branjem, z zgledom. To ni lahka naloga, a Vi - gospodična Angelca - ste to delali več kot 60 let, ne samo za sanhuščane, ampak za celo slovensko skupnost.

Večnemu Bogu se moramo zahvaliti za veliko srečo, da ste nas Vi vzgajali, v slovenskem in krščanskem duhu.

Gospodična Angelca, počivajte v miru, vaše delo ste z odliko izpolnili!

V imenu Zedinjene Slovenije izrekam moje sožalje sanhuščanom in vsej slovenski skupnosti.

Bog naj Vam poplača za ves vaš trud z najboljšo nagrado: z večnim življenju pri Njemu.

Poslovilne besede Igorja Malovrha - v imenu mladinskih organizacij SDO - SFZ iz San Justa

Hvala Vam!

Draga gdč. Angelca!

Od Vas se poslavljamo mladi Našega doma - nekoč vaši učenci - za katere ste se vedno zanimali, ne le kot učiteljica, ampak tudi kot skrbna mama, ki se je za vsakega zavzela. Z veseljem ste prihajali na naše prireditve, pregledovali naše govore, bodrili ste nas naj vztrajno delamo naprej.

Za vse to in mnogo več: hvala Vam, in naj Vam Bog stoterokrat povrne!

Poslovilne besede Marjanke Furlan - Predstavnica Upokojencev iz San Justa

Neprecenljivo modri in bogati nasveti

Draga gdč. Angelca:

V imenu upokojencev se Vam želim zahvaliti za vaše bogato delo v prid naši mladini v Našem domu. Skozi več kot 60 let ste bila dobra in neutrudna vzgojiteljica. Skrbela ste, da bi mladina ohranjevala vero, slovensko besedo in kulturo, pripravljala ste nastope in stalno podpirala tudi druge, ki so vam pomagali in z vami sodelovali. Delala ste vse z veliko vnemo, ljubeznijo in vztrajnostjo. Bila ste kot mama, ki skrbi za dom, za naš slovenski dom.

Radi ste prihajali na prijateljska srečanja upokojencev in pokramljali. Kako neprecenljivo modri in bogati so bili vaši nasveti! Vedno smo slišali od vas spodbudne besede. Naj Vam Bog bogato poplača!

Poslovilni nagovor Ivane Tekavec na prireditvi materinskega dne v Našem domu 25. oktobra

ANGLECA KLANŠEK - DAR BOGA SLOVENSKI SKUPNOSTI

Pri Bogu ni nič naključno.

Ali si lahko predstavljamo drugačen odhod gdč. Angelce po večno zasluženo plačilo kot v soboto zjutraj? Ob uri, ko bi se odpravljala v slovensko šolo, jo je Vsemogočni poklical k sebi.

Močna simbolika osebe, ki se je razdajala kot vzgojiteljica, spodbujala kulturni razvoj v Našem domu, bila je vsestransko, dinamično vpletena v slovenski skupnosti, živela je z vrednotami, ki so jo peljali tudi čez ocean, daleč od ljubljenega rojstnega kraja. Težko se je ločila, a zaupala je v božji načrt in je z istim zaupanjem sledila vodstvu božje roke.

Rodila se je v kmečki družini 30. maja leta 1923 v kraju Simert pri Boštanju v Zasavju. Med desetimi otroki je bila osma. Na veliko mamino in atovo žalost sta prva dva otroka kmalu po rojstvu umrla. Kot nadomestilo, sta posvojila dva otroka. Angelca je večkrat pripovedovala, da so bili njena otroška leta nepopisno srečna, polna radosti med tolikimi bratci in sestrama. Mama jih je usmerjala s svojo modrostjo, ljubeznijo in razumevanjem; vsajala je naravne, duhovne in verske vrednote, ki so Angelco spremljale celo življenje.

Po osnovni šoli je Angelca odšla v Ljubljano na gimnazijo, ki jo je končala z odličnimi spričevali. Odlikovala se je posebno v slovenščini.

A družina je tedaj, v letih med drugo svetovno vojno, živela težke čase. Bili so namreč begunci, tako pred Nemci kakor pred Italijani. Tudi s partizani so imeli hude težave, ko so ti iskali brate, vsi štirje domobranci, ki so bili na koncu vrnjeni in pobiti. Tako se je odločila za odhod in delila usodo tisočih zavednih Slovencev, ki so si morali izbrati begunsko pot.

Že v taborišču je Angelca pričela s poučevanjem. V Argentino je prišla februarja leta 1949 in s šolskim delom pričela takoj tudi v širni Pampi. Opisala nam je težke trenutke, ko je ladja iz genovskega pristanišča zaplula v morje. Spraševala se je ali je to morda dokončno slovo od domovine, od vsega kar ji je bilo najdražje?

Ni se prepustila negotovosti. V 60 letih plodnega dela in poučevanja je učila okoli 800 otrok, največ seveda iz šole Franceta Balantiča. Zakaj pa je šolo poimenovala po Balantiču? Gdč. Angelca je odgovorila: »/.../ izbrali smo si ga za vodnika-vzornika in varuha, da bi vedno budil ljubezen do slovenske besede, da bi jo pomagal ohranjati in bogatiti iz roda v rod. Izbrali pa smo si ga tudi za to, da bi mladini s svojim zgledom kazal pot zvestobe domovini in Bogu, tudi preko žrtev /.../«

Ni dovolj besed, s katerimi bi zapisali vse, kar je Angelca dobrega storila. Kot mamice skrbe za svoje lastne otroke je tudi sama skrbela za vsakega izmed učencev, učenk, učiteljev in učiteljic, in vedno je stala šolskemu odboru ob strani. Gdč. Angelca bo vedno duša Balantičeve šole. In kot sam Balantič je tudi Angelca »gorela kot bakla nema«.

Ni čakala, kaj ji bo življenje dobrega prineslo: šla je življenju naproti in ga z vso močjo prižela nase, kot pušeljc, katerega vonj osrečuje vsakogar, ki se mu približa.

Delo je veselo zagrabila v roke: z otroki je rada prepevala, se igrala, v šoli je režirala, vcepljala v otroška srca ponos pripadnosti slovenskemu rodu in s tem pripomogla, da iz posekanega drevesa – lipe poganjajo že tretje in četrte mladike. Koliko družinskih nedelj, koncertov, Balantičevih večerov, počitniških dnevov, miklavževanj, pisanja učbenikov in splošnega gradiva ter nešteto prireditev, srečanj, spodbujanj … skratka, celostna vzgoja otrok in skrb za razvedrilo so bile Angelci prirojene vrednote.

Najbolj smo pri njej občudovali čut za ustvarjanje prijetnega vzdušja; občudovali smo, kako je bila o vsem, kar se je v družbi dogajalo, na tekočem, kako sodobno je gledala na svet, družino, mladino in otroke, presenetila nas je, ko je vedno našla pravo besedo v vsakem trenutku, četudi še tako kočljivem.

Družabnost ji je veliko pomenila, rada je bila v krogu prijateljev in družin, s katerimi je tudi rada igrala tarok in to baje zelo dobro.

Otepala se je priznanj, čestitk in slavij. Pravila je, da pač dela, kar človek mora storiti. Njena skromnost je tudi legendarna. Učiteljice smo po 30 letih njenega poučevanja slučajno izvedele, da bi imela raje kavico kot čaj. Nič zato, saj je bila hvaležna in zadovoljna z malim, nikogar ni želela ne nadlegovati niti se mu vsiljevati. Nič ni zahtevala, a veliko nam je podarila.

Eden drugemu in med seboj si izrekamo sožalje, ker čutimo, da je gdč. Angelca od nas vseh, in v trenutku dojamemo, da smo pravzaprav mi njeni, saj nas je vse in vsakega posebej posvojila kot delček izgubljene družine. Prejmite besedo zahvale vsi, ki ste gdč. Angelci velikodušno pomagali, skrbeli zanjo, jo sprejeli v družinskem krogu in ji nudili družinsko toplino, po kateri je tako hrepenela.

Draga gdč. Angelca, ko pomislimo na vas, se nam prikaže prijazen, nasmejan obraz. Ponosni smo na vas, mislimo, da nas ima Bog posebno rad, ker je spretno prepletel naša življenska pota. V zgled ste nam, kako naj človek nastopa, ko nima nič, a vse doseže z odločnostjo in jasnimi cilji. Visoko ste nam postavili lestvico požrtvovalnosti, idealizma, nesebičnosti in ljubezni do mladega rodu, do verskih vrednot in do vsega slovenskega. Iskrena, globoka vam hvala. Prepričani smo, da ste sedaj v bližini Vsemogočnega, ki vam bo pravičen in bogat plačnik.

Počivajte v miru.

»Mrtev je tisti, ki ga pozabijo«. Mi te ne bomo...

Poslovilne besede pri pogrebni maši, 1. novembra 2015 - Nečakinji Marijana Jaklič in Nada Simončič

Naši ljubi Angelci ob odhodu v večno življenje

V teh dneh, ko se pripravljamo na praznik vseh svetnikov, so naše misli polne spominov nate, naša draga Angelca. In »kdor živi v spominu drugih«, kot je rekel filozof Kant , »ni mrtev, je samo oddaljen.«

Sporočili so nam, da si odšla...kar nekajkrat si odšla, a ne dokončno kot tokrat; odhajala si le do naslednje vrnitve. In vsakokrat, ko smo se poslavljali, smo si obljubili, da se spet vidimo in smo se. Enkrat je bilo zadnjič – pred dvema letoma in pol, ob tvoji 90 - letnici smo vsi tvoji »od doma« s tabo preživeli nekaj čudovitih tednov v tvoji ljubi domovini Sloveniji.

Za polno Boštanjsko cerkev se nas je zbralo pri skupni maši, ne le sorodnikov – prišlo je tudi kar nekaj tvojih »slovenskih Argentincev«, ki so se vrnili v Slovenijo.

Po sveti maši smo se odpravili na tvojo rojstno domačijo – Simrt. Kako polna energije si razlagala, kje je stala stara hiša, pa vodnjak in mogočen oreh pred hišo in s kako si objela staro jablano, ki je rasla tam že od tvojega otroštva. Zdaj je bila mogočno drevo, čeprav je tu in tam kakšna veja že izgubljala svojo moč. Takrat verjetno nihče ni pomislil, kaj imata ti in jablana skupnega. Ta jablana je namreč klecnila le nekaj ur po tvojem odhodu. Gospodar Simrta je rekel:« Zdaj pa Angelca ne bo več videla svoje jablane, če pride... » Nekaj ur za tem je prišlo sporočilo, da si odšla v večno življenje.

Se spomniš potepanja po tržaškem »podeželju« in krasnega kapučina v Devinu? Obisk teh krajev je bil zate nekaj novega – prvič si bila med Slovenci, ki živijo v Italiji; niso te razočarali – zvečer so ti podelili nagrado za tvoje življenjsko delo med argentinskimi Slovenci. Bila si kot rožica - niti malo utrujena - vsa v cvetju.

In naše prvo srečanje? Nikoli se še nismo videli, poznali smo se le po pismih, ki so bila vedno napisana v izborni slovenščini in lepi pisavi. Nenadoma pa si stala tu pred nami ti sama, živahna, srečna, da si končno spet stopila na domača tla. Kot da bi bilo vse trpljenje, ki si ga morala tako kot vsa tvoja družina prestati, pozabljeno. Ni bilo. Pripovedovala si nam, kako hudo ti je bilo sprejeti dejstvo, da so pomorili - razen enega - vse tvoje brate, da si izgubila starše, posebej mamo, na katero si bila zelo navezana. Uteho si našla pri svojih prijateljih v Argentini. Posebej pa si živela za slovensko šolo, kjer si se posvečala skrbi za ohranjanje lepe slovenske besede.

Takšne se te najbolj spominjamo, mehka, a odločna in močna osebnost, ki jo je življenje preizkušalo z vsemi bridkostmi, vendar polna življenjskega optimizma in vedrega duha. Bila si željna odkrivanja lepot slovenske pokrajine in srečevanja s sorodniki ter nekdanjimi znanci. Nikoli nisi bila utrujena. Čudili smo se od kod vsa tvoja energije in dobra volja, ki si jo prenašala na vse nas.

Ponosni smo, da smo tvojega rodu, da se po nas pretaka ista Klanškova in Simrškova kri in da smo lahko delili nekaj življenja s tabo. Še naša najmlajša Sara se sama spomni in na poti v vrtec zmoli Sveti angel Angelci »za na pot...«

Danes smo bili na družinskem grobu v Boštanju; si videla, da je pol cvetja in lučk? Ljudje - domačini so prihajali k grobu in se te spominjali.

Ob tem grobu se bomo kmalu ponovno zbrali – vsi tvoji od doma in vsi, ki te imajo v spominu. Spet bomo skupaj kot tistega junija pred dvema letoma.

In naj zaključim spet z mislecem Kantom: »Mrtev je tisti, ki ga pozabijo«. Mi te ne bomo...

Tvoji od doma

Marijana s Tinetom, Mark,

Klemen in Blanka z Nežo Ano, Saro Kate in Domnom Davidom,

Tina z možem Robertom

Nada s Štefanom,

Mojca in Matej z Nejcem, Niko in Evo.

Vsem zbranim v Angelcin spomin v Buenos Aires pošiljamo pozdrave iz naše skupne domovine Slovenije z vašim vzklikom »Bog vas živi!«

Ljubljana, 31.10. 2015

Poslovilne besede Tilke in Minke Balantič

Združuje nas molitev, pripadnost slovenstvu, tistemu pravemu, ki se še ohranja čist in iskren pri Vas

Petek pred odhodom gdč. Angelce sva bile v mislih pri njej. Brale sva njeno življensko zgodbo; pred očmi sva imele naša srečanja, slišale sva njen glas... Kako je človeški čut pronicljiv; brez ovir se sprehaja iz časa v čas, iz kraja v kraj, nobene ovire ni na njegovi poti.

In tako je odšla naša draga gdč. Angelca. Čutimo, da je v Balantičevi šoli ostala spokojna praznina, ki bo kmalu spet napolnjena s svetlobo, ki ne bo nikoli ugasnila, saj jo je prižgala s svojo neomajno voljo in ljubeznijo do vsega lepega in dobrega.

Rada bi vsem, ki živite z Balantičevo šolo in se trudite nadaljevati na temeljih, ki so že globoko zakoreninjeni, povedale kar nosiva v srcu; da smo z vami, da združuje nas molitev, pripadnost slovenstvu, tistemu pravemu, ki se še ohranja čist in iskren pri Vas, tudi z Balantičevo pesniško besedo.

Gospodični Angelci so namenjene Francetove besede:

"Ko boš tujina vso mi kri izpila,

ko neizgovorjena bo beseda

prišla kot ogenj mi na usta bleda,

bo davna želja domu se vrnila."

Na današnji praznik - vseh svetih smo združeni v molitvi za vse naše drage.

Skupaj so - srečni so - pri Bogu za vedno srečni!

Naj se v Bogu spočije vaša duša, draga gdč. Angelca! Mi Vas ne bomo nikoli pozabili!

Iz Kamnika, Tilka in Minka Balantič ter vsa družina

Ministrovo sožalno pismo

Spoštovano vodstvo in članstvo slovenske skupnosti San Justo!

Ob izgubi vaše dolgoletne vodje sobotne šole slovenskega jezika San Justa, gospodične Angelce Klanšek, mi dovolite, da vsem vam v svojem imenu in v imenu Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu izrazim iskreno sožalje!

Na Uradu se močno zavedamo njenega dela in pomena za vaše društvo in širšo slovensko skupnost v Argentini. Bila je učiteljica, ustvarjalka in mentorica, ki je mladim desetletja vlivala veselje do slovenskega jezika in ohranjanja slovenske identitete.

Prepričan sem, da bo gospodična Klanšek še dolgo ostala živa v vaših srcih in v skupnem spominu slovenskega naroda in da je njeno neutrudno delo pustilo neizbrisne sledove. Upam, da bodo mnogi sledili njenemu zgledu neomajne volje in nesebičnega dela za ohranjanje slovenske besede v Argentini.

Gorazd Žmavc

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu