Ne nasedajmo ponaredkom

| 06.10.2015, 14:36 Mateja Feltrin Novljan

Jesen ni moj najljubši letni čas, rada imam pomlad, ko se dnevi daljšajo in obožujem poletja, sončna in svetla, s toplimi nočmi, vsem razkošjem, ki ga takrat nudi narava sama ter časom, ki ga lahko preživim z družino. A tudi jesenski in zimski dnevi bodo lepi, prižgali bomo luči, svečke, zakurili v peči in … in čakali pomlad. S pomočjo vseh mogočih pripomočkov si bomo daljšali dneve in kljubovali naravi, ki gre v tem času svojo pot, k počitku.

Naravno svetlobo smo nadomestili z lučjo, domačo govejo „župco“ s tisto iz vrečke, miren sprehod z antidepresivno tabletko, iskrene medčloveške odnose pa prevečkrat s preračunljivostjo. Bolj kot karkoli v tem trenutku občutim dejstvo, da živimo v času ponaredkov. Izgubili smo kompas in stik s seboj, pametni smo za vse okrog nas, le sebe ne znamo spraviti v red. Pa naj še kdo reče, da to ne drži? Vsi razpravljamo o vsem, vsi vemo, kako bi kaj rešili, od begunske krize do nevzgojenega sosedovega otroka, dokler … Dokler se ne obrnemo vase in začnemo pospravljati lastno dvorišče, ki lahko postane tudi gnojna jama, če ne čistimo sproti.

Kako čistimo in bomo čistili, je odvisno od vsakega posameznika. Sama, mogoče v tem trenutku preveč zazrta vase, vam res ne morem povedati kaj modrega o begunski krizi, ker je tudi v meni več vprašanj kot odgovorov, niti o DUTB-ju in visokih plačah, ki zamegljujejo resnični problem, niti ne znam zajeziti jeze ob dejstvu, da še vedno vsako jutro in popoldne čakam v koloni pred medenskim nadvozom, ker zanj pač ni denarja, za nove mobilne telefone državne uprave in razširitev vladnega voznega park pa so ga našli … Ob aferi Volkswagen so se zamajala tla tudi„vernikom“, ki sledijo novi „eko in bio religiji“.

Zavedam se, da sama nisem poklicana k temu, da rešim pravkar našteta vprašanja. Niti ne smem ostati brezbrižna, a vendarle moram postaviti meje pred ljudmi in dogodki, ki ne bodo ogrožali mojega notranjega miru. Ko zmanjka tega, zmanjka energije za otroka, moža, za družino, ki je temelj in smisel mojega življenja. Ko se temelji zamajejo, se zamaje tudi družba. Zato se mi zdi zanimivo, da se je sinoda o družini začela sočasno s tednom otroka in tudi svetovnim dnem učiteljev.

Sinoda o družini poteka pod geslom: Poklicanost in poslanstvo družine v Cerkvi in sodobnem svetu. Prosveta je praznovala pod geslom: Moč učiteljicam in učiteljem za boljšo prihodnost! Teden otroka pa sporoča odraslim: Nekaj ti moram povedati.

Vsi trije nagovarjajo različne skupine ljudi, ki živimo skupaj in v tem trenutku gradimo prihodnost: verni in neverni, starši, otroci in učitelji; vsi se soočamo z dejstvom, na katerega nas opozarja papež Frančišek: "Imamo paradoks globaliziranega sveta s številnimi luksuznimi stanovanji, a z vse manj topline doma in v družini. Imamo veliko zabave, a vse več globoke praznine v srcu. Veliko svobode, a malo avtonomije. Vse več ljudi se počuti osamljene."

Če bomo prisluhnili otrokom, nam bo marsikaj bolj jasno. Ne zato, ker včasih kdo misli, da so bolj pametni kot mi, ker priklopijo računalnik, ne da bi jih kdo tega učil, ampak zato, ker so vzeti iz stvarstva in so mu še tako blizu, predvsem pa so iskreni. Če se bomo z njimi pogovarjali o Bogu, ga bomo skupaj z njimi lažje našli, če bomo skupaj z njimi spoštovali njihove učitelje in učiteljice, bodo ti dobili moč za zaupano jim delo; če bomo sebi postavljali visoke cilje, bomo k temu nehote vabili ne le svoje najbližje, ampak tudi okolico in na na ta način po kapljicah spreminjali svet.

Boga lahko iščemo na vse mogoče načine, Cerkev je žal na tem področju postala velika tržnica, a našli ga bomo v molitvi, na kolenih. Prijatelja lahko najdemo v brezmejnosti družbenih omrežji, a pravi bo molče sedel ob nas in nam ponudil robček, ko bodo po licih tekle solze obupa. Družine nam ni treba iskati, podarjena nam je – zato z njo in vsemi njenimi člani ravnajmo kot z zakladom. Temeljno pa je, da začnemo prepoznavati ponaredke in jih izločati iz našega življenja – samo enega imamo, rok trajanja je omejen in nedorečen, zato ne dovolimo, da nam natikajo rožnata očala – ohranimo bister pogled, ne nasedajmo praznim besedam in nasmejanim obrazom. In če čakate na veliki trenutek sreče, mogoče tudi to, da boste zadeli na loteriji, živite veliki zmoti - največja sreča oziroma življenjski dobitek sedi ob vas in vas prosi, da mu prisluhnete.