Nežmah: pobuda za sodelovanje SMC in SDS pozitivna
Slovenija Tanja Dominko
Publicist dr. Bernard Nežmah je v pogovoru za oddajo Spoznanje več, predsodek manj ocenil, da je pobuda, ki jo je skupina petnajstih posameznikov v minulih dneh naslovila na predsednika dveh največjih strank, SMC in SDS, neka nova politična ideja. V Sloveniji sicer opaža, da ne prihaja do spontane reakcije, kot jo poznajo v drugih državah, da bi ob nezadovoljstvu z vlado na naslednjih volitvah slavila največja opozicijska stranka.
„Če pogledamo zadnje predčasne volitve, ko smo imeli veliko nejevoljo zaradi vladanja ekipe okoli Alenke Bratušek, bi pričakovali, da se bo dvignila opozicijska stranka, ampak se je dvignila stranka Mira Cerarja. Enako se je zgodilo na volitvah pred tem, ko je zmagal Jankovič. V resnici nimamo klasične demokracije, ampak politični boj znotraj ene formacije. Ena formacija ima stranke, ki so v vladi in za potrebe volitev ustanovijo nove. Ta situacija se zdi dejstvo, ni jasno, kakšne rešitve bi bile potrebne za normalizacijo. To pismo pa na nek način preseka fatalni bipolarizem z „bogoskrunsko“ idejo, da bi se dva tekmeca združila. S stališča volitev je to vprašljivo, zakaj bi se združili stranki, ki sta ostro vsak k sebi. Po drugi strani je res, da je to praksa v marsikateri deželi.“ V tem smislu je ideja velike koalicije lahko s stališča demokratičnosti zelo demokratična, pravi Nežmah, celo pozitivna. Kot zanimivo pa je ocenil to, da ima še največ težav z njo dr. Cerar, ki se do nje še ni opredelil, čeprav kot krivca za nastale razmere pobuda ne omenja njega osebno, ampak bolj druge člane koalicije. „Če je pred volitvami nesodelovanje z Janšo utemeljeval s tem, da je pravnomočno obsojen, zdaj tega jokerja nima več.“
V nadaljevanju je beseda tekla tudi o medijski krajini, o manipulaciji, ki jo doživljamo iz dneva v dan prek različnih medijev, in o tem, kaj bi pomenil za ta prostor nov medijski projekt SDS, ki bo po mnenju našega sogovornika odvisen predvsem od tega, kako profesionalna bo novinarska ekipa, in od tega, ali bo to žurnalističen projekt ali glasilo SDS.
V zadnjem delu oddaje pa je dr. Nežmah spregovoril še o problematiki beguncev in odnosu različnih držav do nje. „Meni je blizu sočutje do teh ljudi, ampak hkrati vidim, da gre za veliko igro. … Če že sprejmeš begunce, ne smeš nanje gledati kot na predmete.“ Po njegovem mnenju je treba pripraviti način vključitve v družbo. "Organizirati je treba ljudi, ki bodo poučevali jezik, treba jih je seznaniti s kulturnimi, verskimi razlikami. To so živa bitja, ki so prišla iz drugega okolja, zato jim je treba pojasniti, kam so prišli." Tudi psihoterapija bi bila po njegovem na mestu. Šele potem lahko rečemo o širokogrudnem vključevanju beguncev. Ideja, da gre za mino, ki jo pošiljajo islamisti, je možna, ne moreš je kar tako zanikati, nimamo dokazov. Treba je raziskati, od kod se begunci prišli, kako jim je bilo omogočeno, da so pripotovali tako daleč. Pri tem se sprašuje, kako je bilo s taborišči v Turčiji, ki so delovala že več let, sumi namreč, da so mnogi begunci prišli od tam. Hkrati se mu ne zdi pošteno, da se begunce deli na dve skupini, dobre in slabe, begunce z vojnih območij in begunce iz ekonomskih razlogov. Tisti, ki so bežali pred političnim preganjanjem, tega namreč ne morejo dokazati. „Če postavimo meje močne, s tem priznamo, da smo mi elita, da imamo status nadljudi. To je zelo neugodno, nima nič skupnega z govorjenjem o enakosti vseh ljudi.“
Dr. Bernard Nežmah se ob vsem tem strinja, da je problematika večplastna in nima enostavnih odgovorov.
