Gluha ušesa in nema usta
Jože Bartolj
Ob evangeliju za preteklo nedeljo mi je podoba gluhonemega, ki so ga privedli k Jezusu, da bi ga ozdravil, odvedla k misli o gluhonemosti, ki mi je dosti bolj poznana iz vsakdanjega življenja. Je še komu znan občutek, da se raje naredi gluhega, kot da se sooči s trenutkom, ko nekaj ali nekdo potrka na njegovo vest?
Zamašimo si ušesa, tega glasu ne slišimo več, a kmalu potem se posledično zaprejo tudi naša usta, da ne govorimo več resnice in besed, ki bi nekaj pomenile, temveč ostajamo zaprti v krogu vsakdanjih fraz. Naše življenje postane tako podobno življenju gluhomenega, ki mu je preprečena komunikacija in tako pot do srečanja z drugim ali Drugim, ki bi lahko v naši notranjosti nekaj premaknil.
Rada bi (ponovno) opozorila na klic, ki me ne neha vznemirjati. Je klic, kričanje nedolžnega v želji, da bi živel, a hkrati je ta glas tako tih, neslišen za ušesa, da se ni težko narediti gluhega. Je klic nerojenega otroka, ki s svojo jakostjo ne prodre do naših ušes, saj nima možnosti, da bi sam spregovoril, da bi se branil, da bi se odločal o svojem življenju, da bi izbiral okoliščine svojega spočetja ali rojstva. Ničesar. Pa vendar obstaja, živi in je ustvarjen z vsem dostojanstvom, ki ga Bog podeli človeškemu bitju.
Mnogi v tem obdobju svojega življenja, v začetnem razvoju, niso slišani in jim je onemogočeno varno priti na svet. Veliko lažje je ostati gluh za ljudi, ki jih lahko na skrivaj, brez večjih tehničnih težav, utišamo. A krivica, ki se ob tem dogaja in dejstvo, da še vedno vsako leto mnogo mater, ki živijo med nami, splavi, ne more ostati skrita in neboleča za celotno družbo. Posledica te gluhote je tudi to, da postajamo nemi. Ljudje, ki ne vzdržijo ob misli, da je splav krivično dejanje, nas pogosto skušajo prepričati, da z govorjenjem o splavu v družbo vnašamo razdor in s tem kršimo svobodo drugače mislečih ter vzbujamo občutke krivde pri mnogih ljudeh. Ker želimo ostati neproblematični, tolerantni, jih ubogamo in utihnemo, kljub temu, da si mislimo drugače.
Evangelij mi daje upanje da ozdravimo od naše gluhote. Da naši družbi in vsem posameznikom v njej lahko Jezus pomaga s svojim pogledom v nebo in vzklikom Efeta – odpri se! Odpre lahko naša ušesa, da bomo zaslišali klice, ki kličejo k življenju in odpre lahko naša usta, da spregovorimo resnico, v katero verjamemo. In to na vseh ravneh življenja.
Več komentarjev na Casnik.si
