Republika Slovenija in Slovenci v sosednjih državah ali o skupnem prostoru v novi Evropi

| 21.08.2015, 14:30 Matjaž Merljak

Na 15. Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru je spregovorili tudi koordinator slovenske manjšinske koordinacije SLOMAK, Rudi Pavšič, sicer tudi predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze iz Italije.

Spoštovani.

5. člen slovenske Ustave se glasi: Država skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah ter pospešuje njihove stike z domovino. Danes leta 2015 si moramo resno postaviti vprašanje kaj pojmujemo s tema dvema stavkoma. Kaj pomeni, da Republika Slovenija skrbi za naše manjšine in kako si zamišlja povezovanje z njimi.

V bistvu si moramo postaviti nekaj vprašanj. Kaj želi Slovenija od manjšin? In kaj želijo manjšine od Slovenije. Mi si moramo resno postaviti načrt kakšna in kakšne naj bodo manjšine v naslednjih, 10, 15 letih. Mi se preveč ukvarjamo s preteklostjo in premalo z bodočnostjo. In zato tu podpiram misli, ki jih je izrekel Jurij Paljk, glede naše polpretekle zgodovine. Povsem podpiram njegova izhodišča. Vprašati se moramo ali mi želimo nadaljevati, delovati v zaprtem prostoru ali želimo postaviti in postati pozitivni element integracije v večjezičnem prostoru med Alpami in Jadranom in povezovalci med sosednjimi državami. Osebno sem za drugo izbiro.

Mi se moramo odpreti z močno zavestjo kaj smo in kdo smo. Večkrat govorimo o skupnem kulturnem prostoru. Kaj pojmujemo s tem? Kako se to udejanja, če ob vsakem Vseslovenskem srečanju izražamo precej dvomov in kritičnosti okoli te misli, če se 15 ali 20 let s tem ukvarjamo in nismo dosegli cilja si moramo postaviti vprašanje zakaj. V čem so naše šibkosti, da danes nimamo tega skupnega jezikovnega prostora, ki pomeni veliko več. pomeni prostor sobivanja, razmišljanja, delitve skrbi pa tudi prostor načrtovanja. In seveda, se nam samo po sebi postavlja vprašanje ali imamo znanje, voljo in inštrumente da to uresničimo. Ali nismo preveč opremljeni z inštrumenti preteklosti, da bi bili sposobni z njimi ustvarjati prihodnost. Glejte, če mi ne bomo rešili teh vprašanj, ne bomo rešili bistvena vprašanja sobivanja Slovencev v matični državi, Slovencev v sosednjih državah in kot sem razumel tudi predstavnico iz Nemčije, Slovencev v Nemčiji, tudi v državah Evrope, če govorim o bližnji soseščino. Oziroma, ali si mi želimo eno kvalitetno manjšino, ki gleda naprej, ki ima eno dodano vrednost v prostoru, kjer živi in zato jo vsi nekako kličejo in jo rabijo, tudi večinski narod v katerem živimo ali se nam gre še vedno malo, bi rekel, tako na to emocijo, ko se prikazujemo, kot nekoliko romantično jokavo manjšino. Kaj želimo? Želimo to drugo, ki sproža aplavz, ki lahko sproža tudi kakšno solzo. Veste, ti elementi emotivnosti, jaz jih razumem, za tiste Slovence, ki živijo daleč od matične države, in imajo zelo malo priložnosti, da se srečujejo in da delijo. Ampak mi, ki smo vsak dan skupaj, ker iz Trsta ali Gorice v Ljubljano je tričetrt ure avtomobila, mi si teh emocij ne smemo privoščiti. Emocij, jih puščamo dvakrat na leto. Ostale dni moramo biti resni, realni in strukturni.

Glejte, v Sloveniji imamo več institucij, ki se ukvarjajo z nami ali če želite, mi imamo na razpolago več institucij, s katerimi lahko iščemo dialog, ampak nobena od teh se celovito ne ukvarja z našimi vprašanji in celo včasih delujejo v enem nesoglasju, ki potem sproža določena vprašanja.

Sem prepričan, tudi v svojstvu koordinatorja manjšin v sosednjih državah, da če si mi ne ustvarjamo, nismo sposobni ustvariti nekega načrta za bodočnost, in ga potem realizirati in si dati prioritete kaj v njem želimo realno da je in temu moramo dati vso pozornost, ki ni samo finančna, veste, je marsikaj drugega, mi bomo životarili iz dneva v dan in bomo dosegali zelo majhne rezultate, čeravno jaz sem prepričan, da govorimo o neki skupnosti, ki je kvalitetna, sposobna in se lahko primerja z večjimi skupnostmi kakršna je naša.

Zato dajem en enostaven predlog, ki ga sicer dajem že nekaj časa, ampak včasih celo dvomim če je smiselno, da ga dajem naprej. Tukaj v Državnem zboru mora nastati razprava o tem kakšna je bodočnost našega povezovanja v naslednjih 10, 15 letih. Resno, strokovno, z vključitvijo ne samo, bi rekel, najvišjih predstavnikov Državnega zbora, ampak tudi druge, tudi stroke, tudi manjšin, in določimo glavno smer, glavno pot, ki bo opredeljevala in osmislila vse izbire tudi naslednjih parlamentov in naslednjih vlad. Ne glede ali bodo to desne, leve, središčne ali vse skupaj, zato, da znamo, da bomo za 15 let imeli eno točno definirano smer, ki se je bomo vsi držali. In ko bo Državni zbor tudi z zakonskim aktom lahko to dogradil, potem je skrb vlade, da začne to realizirati. Oprostite, verjetno se ne bodo vsi strinjali, ampak mi imamo zelo pomembno telo. Pri predsedniku Vlade, Svet vlade za manjšino, ki včasih, čemi dovolite, je pomemben predvsem za fototermin. Mi imamo Urad, mi imamo ministrstvo, potem tukaj se moramo usklajevati, tukaj moramo razumeti, kje je mesto, ki odloča in kje je mesto, ki realizira. Samo tako bomo mi, če to začnemo tako, in predsednik vas naprošam, da sprožite to razmišljanje v Državnem zboru, samo tako bomo mi čez eno leto ugotavljali, da smo se premaknili, da smo vstopili v avtobus, ki nas pelje nekam v boljše. Zato, da lahko skupaj ustvarimo dostojanstveno in perspektivno zgodbo, tako za Slovence v matični državi, kot za Slovence, ki živimo v njeni soseščini.

Hvala lepa.

(iz magnetograma državnega zbora)