Dežela ranjenih ljudi
| 02.06.2015, 14:48 Mateja Feltrin Novljan
Telefon. Oranžen je bil. Žica je bila tako dolga, da sem ga lahko prenesla do stopnic, tam sedela in dolgo časa klepetala z mojo prijateljico Andrejo. Če staršev ni bilo doma, seveda. Če so bili, so mi vsaj vsake pol ure prišli povedat, naj končam, ker sicer naši sosedje ne bodo mogli telefonirati – bili smo povezani v ne vem kakšne dvojčke. Če so oni telefonirali, je pač delalo tu-tu-tu.
Ko smo dobili prvi telefon s slušalko in se lahko med govorjenjem prosto sprehajali po hiši, je bilo že pravo doživetje. Takrat je bil ta telefon, s to žico vez z življenje.
V času mobilnih telefonov je stacionarni, vsaj pri nas doma, bolj kot ne za okras. Nikoli ne preverjam, kdo je klical, če slučajno slišim, da zvoni, potem se oglasim, čeprav največkrat dobim kakšno nagrado. In tudi včeraj je bilo tako. Zazvonilo je, bila je mobilna številka, po pozdravu nekaj sekund tišine in samo čakala sem, da se bo vsul plaz slabe volje ali česa drugega. Ko mi je gospa začela razlagati, da na našem območju izvajajo ne vem kakšne preventivne preglede, seveda sem srečnica in mi pripada brezplačni, sem jo potem, ko mi je hotela začeti razlagati le rekla: „Gospa, hvala lepa, res me ne zanima.“ Odgovorila mi je: „Hvala za prijaznost.“
V tistem trenutku sem občutila njeno stisko, saj jo ljudje verjetno velikokrat ozmerjajo, ker pač prodaja. Že res, da je tovrstnega prodajanja preveč, da sem med tistimi, ki se vedno sprašujem, kako najdejo mojo številko in kako bi preprečila, da bi jo vedno znova našli, a vendarle je na drugi strani oseba, s svojo zgodbo in z željo, da zasluži za življenje. Ima svoje dostojanstvo in vedno ji lahko dostojno povem, da me stvar, ki jo prodaja, ne zanima, nikakor pa mi njen klice ne daje pravice, da sem do nje nesramna ali pa da ji celo zlijem žolč zaradi vseh težav, ki so se mi nabrale v življenju.
Vedno se držim načela, da tistega, česar ne želim, da se meni zgodi, ne naredim drugim. Zato tako težko sprejemam vse brezmejne nesramnosti, ki jih človek doživi sem ter tja. Ko jih kdo trosi še v imenu Boga, pa me spravi popolnoma na obrate. Besede so kot čebele, imajo med in želo. Od nas je odvisno, kako jih bomo uporabljali.
Zato vedno bolj zavidam učiteljem, ker delajo z mladimi, z otroki, ki so odprti za toliko dobrega, če le niso preveč ranjeni – v družinah je še vedno preveč nasilja, čustvenega in fizičnega. Še vedno se mi zdi nedopustno, da se sploh pogovarjamo o tem, da je nasilje nad otroki v kakršnikoli obliki dopustno. Najbolj me razjezi, ko starš reče, da kakšna vzgojna pa otroku ne škodi. A ne se hecat?! Vsakega takega junaka bi rada videla, kako bi odreagiral, ko bi mu šef ali šefica v službi, potem ko nekega dela ne bi opravil dobro, primazal eno klofuto ali pa ga pošteno brcnil v rit.
Učiteljice in učitelji so odličen dokaz, da je mogoče vzgajati brez nasilja. V šolah ni več šibe pred tablo, učiteljice in učitelji že dolgo ne primažejo nobene vzgojne. Je pa res, da so bili nekoč ogroženi učenci, danes pa učitelji, ko v šolo, predvsem v juniju je to zelo intenzivno, prihrumijo starši in od učitelja zahtevajo tisto, kar bi morali od otroka. Prevečkrat starši svoje obveznosti prenesejo na učitelja: on naj ugotovi, kje je moj otrok dober. A za to, bi mu morali posvetiti čas. Z leti spoznavam, da je to največ, kar lahko podarim svojemu otroku – čas. Res je zato potrebna kakšna odpoved, a teh mi nikoli ne bo žal. Otroci niso modni dodatek, so največji dar in naša odgovornost.
Dokler nasilja nad otroki čisto ne prepovemo, bi bilo torej pošteno, če bi tudi v službi kdo dobil kakšno okrog kepe. No, seveda ne. V resnici se s tem ne gre igrati, saj je nasilja v nas zelo veliko in mir je sila krhek. V trenutku lahko izpuhti. Če bi nekateri tako streljali z orožjem, kot znajo z očmi, kaj šele, če moč negativnih besed lahko preoblikovali v fizično moč. V naših ljudeh je toliko gneva, da me je ob prebiranju komentarjev pod kakšnimi članki resnično strah.
Po svoje pa ne vem, kaj ti ljudje v resnici počnejo, da imajo toliko časa, da v sebi gojijo gnev in ga zlivajo vse naokrog. Kdo je vzgaja te ljudi, v kakšni družini so živeli, kdo jih je tako hudo ranil, kdo jih lahko pozdravi? Zakaj se vse to pravzaprav dogaja? Zakaj toliko ranjenih ljudi v deželi, kjer naj bi živeli srečni ljudje? Zato, ker si ne živimo postaviti življenja na prave temelje, ker ne znamo najti opore v veri, v Bogu, Jezusu, ki je prišel prav zato, da nas zdravi v svoji ranjenosti – škoda, ker se nekaterim to zgodi šele na smrtni postelji, in hkrati Bogu hvala, da se.
Družbena klima je slaba, tega so krivi politiki, ki so omogočili, da so oropali državo. Vsekakor čas kaže, da nismo gradili na pravih vrednotah. Tisti, ki je kradel, se je pač znašel, pomembno je bilo, da je bil naš. Tega pač politiki ne morem odpustili, niti levi, še manj pa desni, na katero smo mnogi stavili. Zato smo danes ljudje pač razočarani in skeptični. Nihče ni na strani malega človeka oziroma človeka, ki ima bolj tanko denarnico.
Ob skorajšnjem rojstnem dnevu moje drage domovine žalostno ugotavljam, da se vedno bolj razslojujemo in doživljamo neverjeten razcvet jare gospode. Zelo glasni so tisti, ki jim slovenski jezik ni dovolj milozvočen, da bi v njem ustvarjali, a stali inu obstali bodo tisti, ki bodo zvesti jeziku, veri in domovini. Tu smo, to imamo in naše je. Mogoče se počutimo kot na pogorišču, a zagotovo je ostalo dovolj kamenja, da postavimo nove temelje. Kristjani smo povabljeni, da za domovino tudi molimo, prosimo, saj imamo obljubo: "Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo.“ Lk 11, 9
