Izsiljevalke

| 26.05.2015, 14:25 Jože Bartolj

Konec šolskega leta se bliža. Za večino otrok je to najbolj stresni del leta. Ocene se zaključujejo, potegujejo se črte pod celoletno znanje, sledijo še zadnje kontrolke, zadnja spraševanja. Kako genialne učence imamo in česa vsega so se sposobni naučiti, opažajo učitelji ravno v teh dneh.

Učenci, ki jim je šola celo leto predstavljala nepotrebno obremenitev, se zdaj kampanjsko lotevajo celoletnega zaostanka. Lahko bi rekli, da so v zadnjih štirinajstih dneh postali hiperaktivni. V tem času se bodo naučili snovi štirih ali petih predmetov, pri katerih sicer skoraj celo leto »niso izpolnjevali minimalnih kriterijev« in upali na čudež (in učiteljevo mehko srce). Tako smo pri zanimivem paradoksu: »pridni« potrebujejo celo leto, da razred izdelajo, »leni« pa (če imajo srečo) samo 14 dni! Ste se kdaj vprašali, kaj bi taki otroci zmogli, če bi celo leto delali tako zagreto? To je zlat čas za inštruktorje, ki uporabljajo lijake s posebno veliko odprtino, da vlijejo velikanske količine podatkov (ne znanja, da ne bo pomote!) v trde glave. No, če ti vseeno niso uspešni, takrat nastopijo mame.

Danes se šolniki največ ukvarjajo s starši. Otroci obiskujejo pouk in vrsto različnih dejavnosti, aktivni so na sto področjih z večjim ali manjšim uspehom, učiteljem pa vedno gledajo pod prste starši. Učitelji uživajo minimalno zaupanje, saj „smo vendar vsi hodili v šole in vemo, kako se temu streže“. Naš čas je še posebej težak zato, ker nam je pretirana permisivna vzgoja prinesla generacijo scrkljanih in razvajenih otrok, ki so zdaj postali starši. In kaj se zgodi, če si v šoli sprego podajo razvajeni otroci razvajenih staršev? Zgodijo se nam izsiljevalke. No, da ne bom krivičen, tudi očki z odvetniki na govorilnih urah so svojstveni kazalec brezna domače (ne)vzgoje.

Pa se vrnimo nazaj k mamam, ki konec maja iz nekega posebnega materinskega čuta, zaskrbljene potrkajo na vrata učiteljev in se čudijo kako njihovim hčeram (ali sinovom) grozijo popravni izpiti. Ne pomagajo zabeležbe v redovalnicah in dnevnikih o neopravičenih izostankih, tudi neopravljene domače naloge jih ne prepričajo. Vedno si izmišljajo nova opravičila in moledujejo za še eno možnost popravljanja, pa čeprav so hčere (ali sinovi) popravljali že trikrat in nikoli niso pisali več kot 30 odstotkov zahtevanega znanja.

Če ne gre zlepa in učitelj ne popusti, oziroma da še ene možnosti, potem zagrozijo z ravnateljem. »Še z njim bi se rada pogovorila!« Tukaj naj zapišem, da blagor učiteljem, za katerimi trdno stoji ravnatelj in ubogi tisti učitelji, ki kapitulirajo na ravnateljev pritisk. Tudi to se namreč zgodi, da ravnatelj učitelju zapove, kaj mora storiti, da bodo skrbne mame zadovoljne.

A zgodba se tu še ne konča. Če tudi pritisk z ravnateljem ne uspe, preskrbne gospe pritisnejo na čustva.

»Otroku boste uničila (napačno polvikanje je zanje simptomatično) eno leto življenja. Zaradi vas se ne bo mogla prijaviti na sprejemne izpite!«

»Ampak saj s tem znanjem tako ne bo opravila mature?«

»Verjetno je res ne bo, ampak hčerin (ali sinov) problem trenutno je, da ji vi ne date še ene možnosti …«

»Ampak saj ima še tri druge predmete negativne?«

»Z njimi se bom pa še pogovorila!«

Seveda je brezpredmeten argument, da učitelj otroku ne more bolj uničiti leta življenja, kot si ga uniči sam. Z lenobo, neobiskovanjem pouka, neopravičenimi urami in konec koncev domačo potuho. Kaj si mislite o opravičilu, kjer piše: »Prosim, če mojemu sinu opravičite izostanek od pouka tega dne tretjo uro, naslednjega prvo in drugo in še enkrat, zdaj se ne spomnim datuma, boste že našli v dnevniku …?« To je formalno opravičilo brez vzrokov zakaj je učenec manjkal, kaj se mu je zgodilo, je bil morda bolan, ali je „samo“ zamudil avtobus, ali zaspal. To opravičilo je podobno, kot bi šli k spovedi našteli grehe, a se jih ne bi pokesali. Včasih so starši morali pisati opravičila, da so bili seznanjeni, z otrokovimi izostanki, danes izostanke (nekateri) samo še „poveljavijo“.

Srednja šola pri nas ni obvezna, čeprav jo praktično vsi obiskujejo. Potrebujemo tudi manj kvalificirano delovno silo. Ni nobene potrebe, da bi bili vsi profesorji, zdravniki ali advokati. Potrebujemo tudi tiste, ki znajo pometati, kositi, preložiti kup peska, pospravljati in zlagati. Če pa se kdo čuti bolj sposobnega, naj to sam pokaže, ne pa njegova mama, na učiteljevih vratih. Kajti učitelji morajo biti fer tudi do ostalih otrok, ki morajo zaradi bolj trde glave za dvojko garati celo leto.

Trdno sem zato, da učiteljem počasi spet vrnemo njihovo dostojanstvo, da bolj zaupamo njihovi presoji, otrokom pa na račun učenja odpovemo kako uro računalnika, mobilnega telefona ali gledanja televizorja. Prepričan sem, da se bo njihov uspeh drastično izboljšal.