»Nismo več v komunizmu«
Jože Bartolj
“Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji. V tržni ekonomiji pač poskušamo razviti največjo mogočo kakovost in jo ponuditi trgu. Nismo več v komunizmu,” je dejal finančni minister Dušan Mramor, ko se je odzval na velike postranske zaslužke nekaterih svojih stanovskih kolegov. Visoki postranski zaslužki tako številnih javnih uslužbencev bi bili v komunizmu gotovo eksces, ki ga oblast ne bi tolerirala.
Kljub temu, pa se je dalo tudi v komunizmu ob redni plači dodatno zaslužiti. Le trg, na katerem se je služilo, je bil manjši in mnogo bolj rigiden. A plačne in druge aberacije v slovenskem javnem sektorju imajo korenine v dveh lastnostih družbenega sistema za katerega finančni minister meni, da smo iz njega že izšli. Ti dve lastnosti sta podružbljanje odgovornosti in privilegiji kot nagrada za družbeno politično neoporečnost.
Podružbljanje odgovornosti
Ogorčenje ljudstva so sprožili visoki dohodki, le malokdo pa se je vprašal, kdo je zaradi tako visokih izplačil utrpel škodo in kdo je za to škodo, če je nastala, odgovoren. Evforija nevoščljivosti in privoščljivosti je zameglila dejanski problem. Če bi šlo res za dodaten zaslužek, dosežen na konkurenčnem trgu in če bi se ta zaslužek razdelil pravično med delavca in delodajalca, ne bi smel visokim zaslužkom nihče ugovarjati. Še pohvaliti bi morali profesorje za njihovo podjetnost in delavnost. Oškodovani bi lahko bili in so zelo verjetno tudi bili, delodajalci teh mega zaslužkarjev. V vseh primerih kjer je dodatni zaslužek tesno povezan s statusom in funkcijo pridobitenža na fakulteti je očitno, da je bil ključ delitve dodatnega zaslužka postavljen v škodo fakultete oziroma delodajalca. Ker so nekateri prejemniki visokih honorarjev bili hkrati tudi odgovorni za postavljanje pravil glede delitve zaslužka, je konflikt interesov očiten.
Tri tedne po objavi poročila KPK lahko potegnemo črto. Odstopila je ministrica z vrha lestvice zaslužkarjev, rektor univerze napoveduje prevetritev sistema, pozornost javnosti pa se je preusmerila na vprašanje, ali je bila objava zaslužkov sploh zakonita. Nobene analize oškodovanj, nobenega ugotavljanja osebne odgovornosti.
Privilegiji kot nagrada za moralno politično neoporečnost
Spominjam se pripovedovanja obrtnikov, ki so poslovali v komunizmu, da so bili takrat davčni in drugi predpisi takšni, da jih pri najboljši volji ni bilo moč v popolnosti izpolnjevati, če se je želelo ohraniti dejavnost. Množično kršenje oziroma le približno sledenje predpisom je oblasti omogočalo diskrecijo, da po potrebi kaznuje politično oporečne kršitelje.
»Trg« za dodatni zaslužek izobražencev je bil partijsko reguliran. Kar je bilo dovoljeno Jupitru ni bilo dovoljeno volu. V dobrih časih so bile na voljo tudi drobtinice za voličke, v slabih časih dodaten zaslužek le za privilegirane.
Če preletimo seznam tistih, ki so na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb zaslužili največ javnega denarja, lahko ugotovimo, da danes trg za dodatne zaslužke ni togo reguliran. A če iz spiska izločimo vse, ki jim ni mogoče pripisati javnega političnega delovanja, izpadejo preostala imena kot en think tank slovenske tranzicijske levice. Plačniki storitev in prejemniki zaslužkov imajo koristi, ki presegajo zgolj vrednost opravljenih storitev. Mi vam denar, vi nam »strokovno« podporo v javnosti. Ker na seznamu zaslužkarjev ni politično oporečnih strokovnjakov, se je vse skupaj zreduciralo na varovanje zasebnosti.
Ko boste v prihodnje poslušali avtoritativno medijsko modrovanje uglednega akademika, lahko verodostojnost govorca (vsaj ko gre za stališča v zvezi z ustanovami, ki razpolagajo z javnim denarjem) preverite v Supervizorju. Za one, ki za narodov blagor skrbijo preko svojega s.p. ali d.o.o. pa bo potreben še vmesen korak, da se v registru poišče izvajalsko podjetje dotičnega.
Več komentarjev na Casnik.si
