Graditi lepšo Cerkev in boljši svet

Komentar tedna | 27.03.2015, 14:40 Matjaž Merljak

Pred kratkim – natančneje 13. marca – smo praznovali že drugo obletnico izvolitve papeža Frančiška kot Petrovega naslednika. Hitro je minilo to leto in smo se navadili, da nas papež Frančišek vedno preseneča z besedami pa tudi z gestami in dejanji.

Dovolite, da se na kratko sprehodimo s papežem Frančiškom ob njegovem drugem letu pontifikatu. Gotovo nam ostajajo v srcih prve geste in besede papeža ob izvolitvi 13. marca 2013. Takole je rekel: »Stopimo zdaj na to pot: škof in ljudstvo. To pot rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam. Pot bratstva, ljubezni in zaupanja med nami. Molimo vedno drug za drugega. Molimo za ves svet, za veliko bratstvo v njem«. Spodbuja nas k molitvi, ki je tako pomembna v njegovem življenju, kakor tudi v življenju vsakega kristjana.

Te temeljne besede so tudi danes aktualne, še posebej ko nagovarja vernike ob nedeljah ob angelovem češčenju. Nagovarja jih z preprostimi besedami, da ga vsak dobro razume. In predvsem, da imajo odmev v srcih ljudi. Obenem pa tudi sporoča kakšno pomembno novico kot je imenovanje novih kardinalov ali obisk kakšne dežele. Ob nedavnem nedeljskem nagovoru je sporočil, da bo 6. junija obiskal Bosno in Hercegovino.

Drugo leto papeževanja je bilo zaznamovano z mnogimi mednarodnimi potovanji – ena so bila krajša, druga daljša. Pri vseh potovanjih se je želel srečati z ljudmi in jih nagovoriti v globini src. Vsako potovanje je imelo poseben pečat v utrditvi vere ljudi, kakor tudi v poglobitvi ekumenizma ali medverskega dialoga.

Gotovo, posebno potovanje je bil obisk Svete dežele, kjer se je papež srečal z izraelskim in palestinskem voditeljem. Po obisku je povabil oba predsednika v Vatikan, da zasadita drevo miru. Glavni namen tega romanja je bila obuditev spomina na 50. obletnico zgodovinskega srečanja papeža Pavla VI. in patriarha Atenagora. To preroško dejanje rimskega škofa in carigrajskega patriarha je predstavljalo preokret na težavni, a obetavni poti edinosti vseh kristjanov, na kateri so bili od takrat storjeni pomembni koraki. Zato je srečanje z njegovo svetostjo Bartolomejem pomenilo višek tega romanja. Skupaj sta molila ob Jezusov grobu. Drugi cilj tega potovanja je bilo ohrabriti ljudi teh krajev, da stopijo na pot miru, ki je hkrati božji dar in človekova naloga.

Za Evropo je bilo pomembno nekajurno papeževo potovanje v Strasbourg, kjer je nagovoril evropske poslance. Pozval jih je, da naj ohranjajo demokracijo evropskih narodov. Dotaknil se je človekovih pravic, človekovega dostojanstva in najšibkejših v družbi. Opozoril je tudi na staranje prebivalstva ter spregovoril o gospodarski krizi, migracijah in varnosti. Evropo jo kritiziral, da je postala prazna in birokratska in spomnil je na ideale, na katerih temelji Evropska unija, to pa so mir, subsidiarnost, vzajemna solidarnost in spoštovanje dostojanstva človeka. V središče svojega nagovora je postavil zaupanje v človeka, a ne samo kot državljana, ampak v človeka kot osebo, ki ima dostojanstvo. Opozoril je na spoštovanje človekovih pravic, ki so rezultat dolge poti, kjer je bilo potrebno veliko trpljenja in veliko žrtev, ter dejal, da je vsak posameznik neponovljiv in nekaj posebnega.

To je bil njegov prvi nagovor v evropskem parlamentu, ki je močno odmeval ne samo med poslanci, ampak tudi izven parlamenta. Nagovoril je vse Evropejce, ki živimo na tej celini. Zanimivo pa je tudi ta informacija, da bo letos papež, ko bo obiskal ZDA, nagovoril tudi oba domova ameriškega kongresa. Bo prvi papež, ki bo to storil in sicer v četrtek, 24. septembra. Dan kasneje, ko bo obiskal New York, bo govoril tudi v palači Združenih narodov. Papež se ne boji nagovoriti tudi predstavnike političnega življenja.

Papež je tudi obiskal Južno Korejo, kjer je nagovoril mlade, zbrane na azijskem dnevu mladih. Mlade je spodbudil naj pričujejo za Gospoda v sodobnem svetu. V mašnem nagovoru je zaželel, da bi korejski kristjani bili velikodušna moč duhovne prenove na vseh področjih družbenega življenja. Bojujejo naj se proti privlačnosti materializma, ki duši pristne duhovne in kulturne vrednote. Zoperstavijo naj se nebrzdani tekmovalnosti, ki poraja sebičnost in povzroča spore. Predpogoj takšne prenove pa je vrnitev k božji besedi in velika zavzetost za pomoč ljudem, ki so v stiski.

Iz ekumenskega vidika in medverskega dialoga je bil pomemben obisk papeža v Turčiji, saj je ta država večinsko muslimanska država. Katoliška skupnost je majhna, a tudi tej je papež namenil posebno pozornost in spodbudo. Osrednji povod pa je bil ekumenske narave, saj je v Turčiji tudi sedež ekumenskega patriarhata. Papež Frančišek in ekumenski patriarh Bartolomej, sta v Istanbulu podpisala skupno izjavo.

Pomembno pa je bilo tudi prvo papeževo potovanje izven Italije in sicer v Albanijo ki je zgled medverskega dialoga. V nagovoru je opozoril, da »nihče ne bi smel misliti, da se lahko skriva za Bogom, medtem ko načrtuje in izvaja nasilna in nedopustna dejanja.« Nadaljeval je, da religija ne more biti izgovor za dejanja, ki kršijo dostojanstvo ljudi in temeljne človekove pravice. Temeljne pravice po besedah papeža pomenijo »na prvem mestu pravico do življenja in svobode vere vseh«. Strpnost je dragocena dobrina, ki v teh naših časih, ko skrajne skupine izkrivljajo resnična verska čustva ter pačijo in izkoriščajo razlike med religijami, dobiva še prav poseben pomen. S temi besedami je nagovoril vse religije in pomembo prispeval k miru in sodelovanju.

Posebno potovanje je bil obisk Šrilanke in kasneje Filipinov. Osrednji dogodek Šrilanke je bila kanonizacija bl. Jožefa Vaza, ki je zgled tudi za današnje kristjane. Ti so poklicani oznanjati odrešenjsko resnico evangelija v medverskem okolju, s spoštovanjem drugih, z vztrajnostjo in ponižnostjo. Spregovoril je tudi o odpuščanju, in molil, da bi z balzamom odpuščanja ozdravili vse, ki so še vedno žalostni zaradi trpljenja zadnjih let. Tema sprave je vodila tudi pri njegovem obisku Marijinega svetišča v Madhuju, kjer je nebeško Mater prosil, naj izprosi dar edinosti in miru za šrilanški narod.

Papež je še obiskal Filipine, ki se pripravljajo na 500-letnico prihoda krščanstva. Filipini so najbolj katoliška azijska dežela. V svojih nagovorih je spregovoril o plodnosti evangelija in njegovi sposobnosti, da navdihuje družbo, ki bo vredna človeka. Papež je povedal, da je osrednji namen njegovega obiska izraziti svojo bližino bratom in sestram, ki jih je prizadel tajfun.

Nekaj izrednega so bili po Frančiškovih besedah srečanji z družinami in mladimi. Povedal je, da so vir tolažbe in upanja številčne družine, ki otroke sprejemajo kot resničen božji dar. Papež je rekel, da je »slišal govoriti, da je veliko število otrok eden od vzrokov za revščino. To se mu zdi preveč preprosto mnenje. Lahko rečem, da je temeljni vzrok za revščino gospodarski sistem, ki je v središče namesto človeka postavil denar: gospodarski sistem, ki izključuje in ustvarja kulturo odpada«. Papež je tudi spomnil, da je potrebno zaščiti družine, ki jih ogrožajo številne nevarnosti, da bi lahko pričevale za lepoto družine v božjem načrtu. Ob sklepu je sveti Oče še povedal, da mu je veliko veselja dalo srečanje z mladimi, ki jih je spodbudil, naj prispevajo k prenovi družbe. Skrb za uboge je po njegovih besedah temelj našega krščanskega življenja in pričevanja saj vključuje zavračanje sleherne oblike korupcije in zahteva kulturo poštenosti, je še dejal papež Frančišek.

Papež s svojimi potovanji gradi mostove med ljudmi, skupnostmi ter narodi in podira različne zidove predsodkov ter ustvarja nove odnose. Želi kar najbolj delati ter prispevati k prenovi Cerkve, da bi bila lepša in zato bolj Kristusova. To želi ustvariti tudi z reformo rimske kurije. Potovanja in nagovori pa prispevajo tudi k graditvi boljšega sveta, bolj pravičnega in tudi bolj solidarnega sveta.

Kmalu bomo vstopili v veliki teden. Naj bo lep in blagoslovljen tudi v graditvi lepše Cerkve v naši deželi in boljše Slovenije.

p. dr. Robin Schweiger DJ je direktor Jezuitske službe za begunce v Sloveniji