Vdih življenja

| 04.02.2015, 14:28 Jože Bartolj

V zadnjih tednih smo končno izvedeli, da nekateri zdravniki v slovenskih zdravstvenih ustanovah domnevno jemljejo oziroma so jemali odločanje o usodi svojih pacientov v svoje roke. Da naj bi bil slednji in podobni primeri v slovenskih bolnišnicah neredki, morda ni tako presenetljivo, kot je bolj zaskrbljujoče dejstvo, da naj bi takšno domnevno prakso v izbranih bolnišnicah kar pometali pod preprogo.

Kdor vsaj malo pozna delovanje slovenske družbe ve, da je takšna praksa bolj pravilo kot izjema na številnih področjih življenja slovenske družbe.

Odgovori, ki jih prinašajo vprašanja povezana s koncem življenja, še zdaleč niso enostavna. Dilema med življenjem in smrtjo je lažna, če obstaja najmanjša možnost, da se bolnika obdrži pri življenju. Zdrav in srečen človek se bo sam težko prostovoljno odločil, da želi, da mu prekinejo življenje. Enako je treba razumeti, sočustvovati in spoštovati bolnike, ki se v vsakem trenutku soočajo z neizmernimi bolečinami, z dilemo o nadaljevanju oziroma prenehanju življenja in presojajo drugače kot zdravi ljudje. Smrt naj bi bolnika odrešila neznosnih bolečin.

Človekovo dostojanstvo sestoji iz fizične koti tudi duhovne ter duševne integritete. V vseh treh oblikah ne pripada samo enemu posamezniku, saj sodi med temeljne kolektivne dobrine vsakokratne družbe. Ko je prizadeto človekove dostojanstvo enega posameznika, se s tem poseže tudi v kolektivno vrednoto celotne družbe. V človekovo dostojanstvo nedvomno sodi tudi varovanje življenja v vseh njegovih oblikah in se kaže tudi denimo pri ravnanju s človeškimi življenji v enotah intenzivne medicini. Tam, kjer si morajo najbolj prizadevati za varovanje in nadaljevanje življenja. Če nekdo, bodisi zdravnik, medicinska sestra ali tretja oseba arbitrarno odloča o smrti in življenju pacientov, s tem načenja in ruši človekovo dostojanstvo celotne družbe. Seveda vrednota človekovega dostojanstva tudi zahteva, da je bolnikovo bivanje in navsezadnje njegove bolečine v enotah intenzivne medicine znosno. Umetno prenehanje bolnikovega življenja oziroma smrt iz usmiljenja, pridigajo nekateri, naj bi olajšalo njegove bolečine in trpljenje ter mu omogočilo dostojanstveno pot na drugi svet. Morda. Meni je bližje stališče, da si je potrebno na vse načine prizadevati za ohranjanje in podaljšanje življenja, kot je mogoče v vsakem konkretnem primeru. Takšno prizadevanje z roko v roki prinese dostojanstven odhod s tega sveta.

Žal zdravniške prakse v slovenskem prostoru niso brez pomanjkljivosti. Pokojni akademik prof. dr. Jože Trontelj je denimo zapisal, da »danes ni redek sum, da nekateri zdravniki terminalno sedacijo uporabljajo kot vrsto evtanazije, in ta sum ni brez podlage. Ko vzdržujejo bolnika v medikamenti komi in mu ne dovajajo hrane in tekočin, to seveda pomeni neizogibno skorajšnjo smrt« (J. Trontelj, Vprašanja o zdravniškem ukrepanju ob koncu življenja vse bolj vznemirjajo, str. 10, Medicinski razgledi, april 2014). Takšne prakse je seveda težko dokazati, pri čemer se poraja občutek, da je morda v nekakšnem skupnem interesu, da se jih ne razjasnjuje posebej natančno. Svojci umrlih si že denimo zaradi pietete do umrlih in vse preveč prisotnega strahospoštovanja do belih halj pogosto ne želijo odpirati vprašanja ali so njihovi najdražji res umrli naravne smrti ali je prišla po sredi človeška roka, ki je umetno končala življenje njihovih svojcev. Enako presenetljivo in zaskrbljujoče je, da v slovenski družbi in slovenskem javnem prostoru še nismo izoblikovali prakse in smernic, kako ravnati v tako težkih situacijah ob koncu življenja, ki bi poudarjale osrednjo vlogo človekovega dostojanstva in ohranjanja človekovega življenja.

V zrelih demokratičnih in pravnih državah je jasno, da gre človekovemu dostojanstvu osrednja vloga pri reševanju lažnih dilem med življenjem in smrtjo. Pri čemer je nedvoumno, da zdravniki ne smejo na svojo roko odločati o koncu življenja svojih bolnikov, ter da morebitne ekscese ostro obsojajo. Samostojno odločanje zdravnikov o končanju življenja bolnikov, ki nezavestni ležijo v intenzivni negi je nesprejemljivo, saj zdravnik na tak način posega v telesno, pa tudi duhovno in duševno integriteto človeka, se pravi tako v individualni kot kolektivni vidik človekovega dostojanstva. Takšna praksa nasprotuje glavnim etičnim in strokovnim načelom zdravniškega poklica, ki sporočajo, da je potrebno bolnike čim dlje ohranjati pri življenju in se zanj na vse načine boriti. Z nižanjem ali zvišanjem dotoka zdravil, ki bi imelo za posledico prekinitev bolnikovega življenja, zdravnik posega ne samo v njegovo človekovo dostojanstvo, temveč tudi v človekovo dostojanstvo kot celoto. Družba, ki takšne prakse dovoljuje in jih ne preganja ter celo ne preprečuje, ne samo razvrednoti pomen in vrednost človeškega življenja, temveč ruši tudi svoje vrednostne temelje.

Zdravniki si morajo skladno s temeljnimi nauki medicinske stroke prizadevati za varovanje človeškega življenja, tudi v najtežjih situacijah. Še posebej takrat, ko bolnik predhodno sporoči, da želi, da naj ga v vsakem primeru ohranjajo pri življenju. V slovenskem prostoru se že dalj časa pripravljajo Etična priporočila za odločanje o zdravljenju in paliativni oskrbi bolnika ob koncu življenja v intenzivni medicini, ki poudarjajo pomen človekove dostojanstva. Vendar tudi, ko bo dosegljiva njihova dokončna verzija, priporočila ne bodo imela zavezujoče pravne narave. Še vedno bodo zdravniki morali ravnati tako, da si bodo prizadevali v največji možni meri varovali človeško življenje. Kot na mnogih drugih področjih, je vse v rokah ljudi, ki opravljajo poklic, pri čemer jim lahko priporočila vsaj usmerijo njihovo delovanje v pravo smer.

Vsako odločitev o prenehanju življenja posameznika, ki živi dalj časa v enotah za intenzivno nego, bi morala skrbno in soglasno sprejeti komisija, ki bi jo sestavljali zdravniki, pravniki, strokovnjaki na področju etike in družinski člani bolnika. Pri svojem delovanju bi morali slediti načelom človekovega dostojanstva. Nezdravniški člani takšne komisije bi morali imeti pravico do ugovora zoper odločitev zdravniškega gremija. Seveda, vse zgornje bi veljalo le v primerih, če je posameznik, ki leži v enotah intenzivne medicine, predhodno ali v samem trenutku med družinskimi člani in prijatelji večkrat izrazil željo, in denimo tudi podpisal izjavo, da ne želi, da ga umetno ohranjajo pri življenju. Le takšen postopek bi preprečil zlorabo in arbitrarno odločanje zdravnikov o koncu bolnikovega življenja, in po drugi strani zadostil zahtevam človekovega dostojanstva. Če pa je posameznik vseskozi nasprotoval umetnemu prenehanju življenja, pa ga je potrebno ohranjati pri življenju dokler je to mogoče. Če zdravnik umetno prekine življenje takšnemu bolniku, ki kljub bolečinam in trpljenju želi živeti, je to nič manj kot naklepni umor. Le s tako jasnimi razmejitvami zdravniških obveznosti, se bo naslednjič nekemu zdravniku, ki bi želel umetno prekiniti življenje bolniku, če nič drugega vsaj malo zatresla roka. Slovenska družba ne potrebuje le jasna pravila, kako postopati z nebogljenimi bolniki v paliativni oskrbi ob koncu življenja, saj le-ta že obstajajo, navsezadnje v slovenski kazenski zakonodaji. Potrebna je predvsem sprememba prakse tudi s pomočjo že zgoraj omenjenih priporočil, da bo izključena vsakršna možnost, kolikor majhna že je, da bi zdravniki sploh odločali o koncu življenja svojih bolnikov, katerih življenje bi morali v prvi vrsti varovati. Že samo možnost, da se ogrozi oziroma celo umetno prekine življenje bolnika priča, da je potrebno človekovo dostojanstvo znova umestiti na mesto, ki mu v slovenski družbi domovinsko pripada, in sicer v njegovo samo središče.

Več komentarjev na Casnik.si