Slovenija pri zdravniku ali kako doseči večjo politično stabilnost?
| 17.12.2014, 14:25 Jože Bartolj
Glavni vzrok za težave samostojne Slovenije je nenehna politična nestabilnost. Kako umiriti desni del političnega prostora ter se tako pripraviti na naslednje volitve? Za umiritev celotnega političnega prostora pa je potrebna in zaželjena stabilizacija tudi na levici.
Najprej izpostavljam, da bi bilo zelo nesmiselno, kontraproduktivno in drago ustanavljanje kakršnihkoli novih desnih strank. Zato izpostavljam, da je edino smiselno za rešitev Slovenije iz globoke vsestranske krize, sicer na prvi pogled iluzorno ter za večino nerealno, konsolidirati slovensko desnico, pod kar razumem tri naslednice slovenske pomladi: SLS, NSi in SDS. Mislim, da Slovenijo lahko rešijo le evropsko usmerjeni desni politiki s pomočjo Evropske ljudske stranke. Levica zna samo zapravljati in krizo podaljševati ter poglabljati.
Kako bi se sploh lotili končnega cilja – predvolilna koalicija SDS-NSi-SLS in njena zmaga na volitvah – v času, ko SLS ni prišla niti v državni zbor in ko se SDS ter Nova Slovenija med seboj bolj napadata, kot ju napadajo leve stranke? Postopno in potrpežljivo, tako da vsak začne pometati pred svojim pragom!
O(d)pustitev starih zamer
Številne osebne medsebojne zamere, žalitve, očitke (predvsem strankinih funkcionarjev) … bo treba preseči, se sprijazniti s tem, da zrela politika na tem ne more sloneti, ter se iskreno izprašati: Ali smo bili mi vedno korektni? Ali je bilo treba ob napaki druge stranke tako ostro reagirati? Ali se nismo s kakšnim svojim dejanjem le maščevali za prejšnje napade na nas?
Da malo ponazorim in predvsem strankama, med katerima letijo najbolj ostre puščice, malo pomagam pri takšnem samo-spraševanju (verjamem, da bi mi na tem mestu lahko sami z veseljem pomagali pri naštevanju »grehov« druge strani):
Ali se je SDS pred kakšno svojo (predvsem opozicijsko) akcijo (kot npr. arhivi, zbiranje kakšnih podpisov ali interpelacija proti predsedniku državnega zbora) pred tem posvetovala z NSi ter si pravočasno zagotovila njeno podporo (po možnosti usklajeno)? Ali je bilo potem spodobno, da je njen predsednik glasovanje (druge samostojne parlamentarne stranke!) javno označil za sramotno? Ali je bilo treba sorodni opozicijski stranki onemogočiti dva sedeža v prvi vrsti državnega zbora? Ali je treba vsako rokovanje evropskega poslanca Peterleta s Kučanom problematizirati do ravni dolomitske izdaje (kar je bilo sicer očitno prepuščeno jurišnikom na nižji ravni)? Ali je vredno predsednika resne stranke, da dan pred kongresom druge stranke javno napiše, da so problem te druge stranke »poganjki F21«?
Ali ne more Nova Slovenija podpreti kakšne politične akcije SDS v državnem zboru, tudi če ni bila prej (njej) napovedana in usklajena – če je ta akcija pač dobra? Ali se ne bi spodobilo pokazati malo več razumevanja za velike krivice, ki se godijo predsedniku sorodne stranke z zlorabo pravosodja, o čemer čivkajo že vrabci na strehi, potrjujejo doktorji prava, pišejo v Družini in dnevno izpričuje široka civilna družba? Ali ni nespodobno, da podmladek NSi prepreči protestno izjavo na mednarodni ravni? Ali ni logično za opozicijsko »krščansko« stranko, da glasuje za interpelacijo predsednika državnega zbora, ki je množične povojne poboje utemeljil z naravnim pravom? Samo zato ne, ker jo je vložila SDS?
Ali ni podlo pri blokadi imenovanja komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami v državnem zboru predlagati tako rešitev (posamično glasovanje), ki le na drug način omogoči, da JJ ne pride v to komisijo?
Zavedam se, da je odpuščanje predvsem notranji osebni duševni proces, ki ga zelo motijo lastni odgovori (bolje: »izgovori«), vendar tudi to ne bi smela biti nepremostljiva ovira za funkcionarje in člane strank, ki imajo v svojem nazivu ali forumu nekaj – krščanskega!
Trenutni spor med SDS in NSi je podoben pogostemu prepiru med zakoncema: (če ju vprašamo ločeno) vsak ima svoj prav, začel je vedno drugi, ki tudi po nepotrebnem zaostruje …, jaz le odgovarjam na njegove napade …, naj se najprej opraviči, potem se bom pa še jaz …, itd. itd.
Za pomoč pri realizaciji te prve, najtežje in najpomembnejše točke bi bilo koristno predavanje – za vodstva (vseh treh) strank – psihologa dr. Huberta Požarnika o mentalnih procesih pri odpravljanju spornih razmerij. Podobno zelo koristno vlogo je imel že v času slovenske pomladi, ko je uspešno gladil napetosti med strankami koalicije Demos. Zato bi bile njegove izkušnje zelo koristne tudi sedaj.
Dogovor o nenapadanju
Če se gornji prvi korak lahko zgodi le neformalno, pa drugi zahteva že formulacijo in pisno zavezo: da se stranke NSi, SLS in SDS ne bodo medsebojno napadale! Predvsem ne preko svojih funkcionarjev. Tudi če se ne bodo strinjale s stališči, izjavami in glasovanjem drugih strank, jim tega ne bodo niti javno očitale, niti s tem v zvezi dajale izjav, ki bi bile za drugo stran neprijetne ali celo žaljive. Bodo pač ugotavljale, da imajo različna stališča. Pika.
Dogovor o medsebojnem podpiranju
Glede na to, da so stranke SDS, NSi, SLS članice iste mednarodne skupine Evropske ljudske stranke, imajo torej očitno veliko skupnega, dediščino slovenske pomladi, sorodne vrednote, podobne okvirne programe, skupne mednarodne dogodke in aktivnosti, zato bi bilo logično, da so si naklonjene ter prijateljske.
Če bo torej katera od njih pri svojem delovanju v parlamentu ali v okviru lokalne samouprave vložila kakšne pobude, predloge, akcije …, ki ne bodo ravno »motile« drugih dveh strank, jih bosta ti dve solidarnostno podprli in s tem pokazali dobro voljo za nadaljnje sodelovanje.
Ob raznih volitvah na vseh ravneh, pri katerih ne bodo sklenjeni še posebni dogovori, se bodo vse tri stranke podpirale v skupno dobro (slovenske desnice) tako, da bodo izvajale ne samo pozitivno kampanjo za sebe, ampak tudi za drugi dve v smislu: »Volite za SDS, če ne, pa vsaj za SLS ali NSi!« Seveda brez kakršne koli negativne kampanje za drugi dve stranki!
Skupno telo
Ker bo v praksi nedvomno prihajalo tudi do problemov pri izvajanju gornjih dveh dogovorov, bi bilo potrebno, da bi udeleženke imenovale neko skupno telo, ki bi bedelo nad izvajanjem ter po potrebi tudi igralo nekakšno posredovalno, arbitražno vlogo. To bi bil lahko nekakšen »skupni etični odbor«, »skupna koordinacijska komisija«, konec koncev morda celo nekakšen »skupni svet modrecev«? Za slednjega bi bilo morda še najbolje, da bi ga sestavljali kakšni ugledni starejši politiki iz časa Demosa, da bi v današnji čas prenašali tudi nekaj takratne političnega ozračja povezovanja in sodelovanja v skupno dobro celotne Slovenije.
Jasno je, da si nobeno vodstvo politične stranke ne bi dovolilo kakšnega »nadorgana«, ki bi imel kakršnekoli samostojne pristojnosti. To niti ni potrebno. Predvsem bi se seveda morali dogovoriti, da takšno skupno telo sploh ne bi dajalo nobenih samostojnih javnih izjav: bilo bi samo in izrecno v pomoč vodstvom vseh treh strank pri njihovem medsebojnem sodelovanju.
V poslovniku skupnega organa bi moral biti predvsem urejen notranji postopek za odpravljanje spornih situacij. Če bi npr. vodstvo ene stranke menilo, da je v drugi stranki prišlo do kršitve dogovora o nenapadanju, bi to javilo skupnemu organu, ki bi se do tega opredelil in obzirno, brez obveščanja javnosti, obvestil obe strani, ali naj bi pri tem res šlo za kršitev ali ne.
Glede na takšno vlogo skupnega organa je seveda jasno, da bi morali biti v njem resnično ugledni, izkušeni ter zaupanja vredni ljudje. Verjetno bi zadostovali že kar trije: po eden iz vsake stranke.
Verjamem, da bi ob dobrem sodelovanju pri varovanju dogovora o nenapadanju in dogovora o medsebojnem podpiranju člani omenjenega skupnega telesa bili tudi že kar zametek nekakšnega iniciativnega odbora za nadaljevanje ter poglobitev sodelovanja v smeri sklenitve predvolilne koalicije SDS-NSi-SLS!
Več komentarjev na Casnik.si
