Duhovi preteklosti
| 03.12.2014, 14:28 Jože Bartolj
Polpretekla zgodovina še vedno preganja sedanjost v večini srednje- in vzhodnoevropskih držav. Le redke izmed njih so se odločile sprejeti učinkovite ukrepe za prelom z nekdanjim totalitarnim sistemom. Večina je še vedno ujetnica preteklih slabih praks.
Temeljna vprašanja delovanja pravnih držav v tranzicijskih liberalnih demokracijah vključujejo tudi vprašanje, ali lahko nekdanji sodelavci totalitarnega režima oziroma javni uslužbenci zasedajo najvišja mesta v javni upravi sedanjih demokratičnih držav. Nekatere srednjeevropske države so že ob demokratizaciji sprejele zakonske ukrepe, ki so sodelavcem totalitarnih oblasti v nedemokratičnih režimih preprečili dostop do funkcij v izvršilni in sodni oblasti novih demokratičnih držav. Namen takšnih ukrepov je, da se nekdanji nasprotniki demokratičnih načel in varovanja človekovih pravic ne morejo kar naenkrat prilagoditi v njihove najbolj goreče zagovornike in zasesti pomembnih javnih funkcij.
Primernost lustracijskega ukrepa
V luči zgornjih vprašanj je bilo tudi odločanje Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je 21. oktobra odločilo v zadevi Naidin v. Romunija (št. 38162/07). Ta zadeva izvira iz enega izmed najtemnejših poglavij novejše zgodovine v državah Srednje in Vzhodne Evrope. Pritožnik, Petre Naidin, je na začetku devetdesetih let deloval v javni upravi v Calarasi. Leta 1991 je bil izvoljen v romunski parlament, kjer je deloval tri mandate do leta 2004 (7. odstavek sodbe). Ko se je njegov mandat iztekel, se je želel vrniti na prejšnje delovno mesto v romunski javni upravi. Romunski parlament je v času, ko je bil poslanec tudi Naidin, sprejel zakon št. 188/1999, ki v 50. členu prepoveduje posameznikom, ki so v času komunističnega režima delovali kot sodelavci nekdanje romunske tajne policije Securitate, da zasedejo delovna mesta v javni upravi (11. odstavek sodbe). Naidin je pripadal parlamentarni večini, ki je podprla zakon. Romunske oblasti so opravile preverjanje, ko se je Naidin prijavil na delovno mesto, in ugotovile, da je kot mladostnik sodeloval s Securitate (14. odstavek)
Naidin se je nato neuspešno pritožil na romunska sodišča, vključno z romunskim ustavnim sodiščem, in kasneje tudi na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer je uveljavljal kršitev 8. člena (pravic do družinskega in zasebnega življenja) in 14. člena konvencije (prepoved diskriminacije) v zvezi s prepovedjo njegove zaposlitve v javni upravi. Pritožnik je utemeljeval, da je bil ta ukrep nesorazmeren in nepotreben v demokratični družbi.
Tretji senat Evropskega sodišča za človekove pravice ni ugodil njegovi pritožbi, saj ni prišlo do nobenih kršitev konvencije. Sodišče je najprej ugotovilo, da »imajo države legitimen interes pri urejanju pogojev in dostopov do delovnih mest v javni upravi. Demokratična država ima pravico, da od svojih uslužbencev zahteva, da so zvesti ustavnim načelom, ki jih utemeljujejo« (49. odstavek sodbe). Sodišče je nato ugotovilo, da sprejeti ukrepi niso bili nesorazmerni in so bili potrebni v demokratični družbi, da je »pritožnik izgubil možnost za zaposlitev v javni upravi. Javni uslužbenci, še posebej tisti na najvišjih mestih, za katerega se je prijavil pritožnik, izražajo del državne suverenosti. Prepoved zaposlitve pritožnika tako ni nesorazmerna v razmerju do legitimnih ciljev države, da zagotovi lojalnost posameznikov, ki morajo varovati splošni interes« (54. odstavek).
Najmanjši skupni imenovalec
Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice ustvarja najmanjši skupni imenovalec pri obravnavanju polpretekle zgodovine v svobodnih in demokratičnih družbah. Države imajo široko polje proste presoje pri urejanju dostopa do delovnih mest v svoji javni upravi. Srednje- in vzhodnoevropske države se soočajo s specifično zgodovinsko izkušnjo, ki še vedno, tudi po petindvajsetih letih, otežuje prehod iz totalitarnega v demokratični sistem. Če posamezniki, ki so delovali v prejšnjem režimu, tudi po demokratizaciji ostanejo na istih delovnih mestih, takšna praksa otežuje oziroma onemogoča učinkovit prehod v svobodno demokratično družbo. Slednje velja še toliko bolj v primerih posameznikov, ki so dokazno in preverljivo sodelovali z nekdanjimi varnostnimi službami, ki so v totalitarnih režimih sistematično in vsesplošno kršile človekove pravice. V takšnim primerih je celo nujno, da država takšnim posameznikom prepove dostop do delovnih mest v javni upravi. V nasprotnem primeru se mora soočiti s poskusi ohranitve oziroma restavracije starih omrežij, kot smo jim priča v nekaterih srednjeevropskih državah, ki se niso odločile za prelom s preteklostjo.
Državni ukrepi, ki prepovedujejo dostop nekdanjih sodelavcev tajnih služb totalitarnih režimov, so na tak način zagotovo primerni, sorazmerni in nujni v demokratični družbi. Države imajo proste roke pri njihovem izvajanju, saj drugače ni mogoče zagotoviti uresničevanja temeljnih ustavnih načel in varovanja človekovih pravic. Romunska praksa ne predstavlja splošno sprejetega standarda in se ne sme jemati za nekaj samoumevnega. Je prej izjema kot pravilo. Evropsko sodišče državam prepušča diskrecijo, kako bodo obravnavale polpreteklo zgodovino.
Le nekaj držav je sprejelo lustracijske ukrepe in preverjajo posameznike pri dostopu do delovnih mest v javni upravi. Večina izmed njih iz različnih razlogov ne izvaja ukrepov lustracije, saj so se komunistični oligarhi počasi preoblikovali v različne oblike in odtenke postkomunističnih elit. Zaradi tega novodobne posttotalitarne elite niso naklonjene sprejetju različnih lustracijskih ukrepov, ki bi onemogočili dostop stare nomenklature do položajev v javni upravi. Ne samo da jim niso naklonjene, temveč so si v letih po demokratizaciji tudi aktivno prizadevale, da takšni ukrepi niso bili sprejeti. Vse več vzhodnoevropskih držav se zato sooča s težavami pri obravnavanju ostankov totalitarnih preteklosti.
Hoja po viseči vrvi
V srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki se niso odločite za lustracijo, se je prehod iz totalitarizma v demokratično družbo upočasnil, oziroma je v mladih liberalnih demokracijah povzročil celo ustavno drsenje nazaj. Takšni praksi je vzporedno sledila praksa neformalnih amnestij za kršitve človekovih pravic med nekdanjim režimom. Zaradi tega ni mogoče spregledati kakovostne razlike med državami, ki so popolnoma pretrgale z nekdanjim nedemokratičnim režimom in tistimi, ki je niso. Ta razlika v standardih vladavine prava, dobrega upravljanja in varovanja človekovih pravic, je tako očitna, da je že boleča, predvsem za nas, ki živimo v tem smislu v eni manj uspešnih držav. Ugrabitev nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih držav je omogočila prav odsotnost ukrepov za učinkovit in vseobsežen prelom s prejšnjim sistemom.
Slovenska družba se tako vsakodnevno spopada z duhovi preteklosti, ki je nočejo izpustiti iz svojih primežev. Izostanek lustracijskih ukrepov, še posebej v razmerju do sodelavcev nekdanje totalitarne varnostne službe in praksa neformalnih amnestij za najhujše kršitve človekovih pravic sta zaznamovala prehod iz totalitarnega v demokratični sistem. Posledice takšne prakse so v slovenski družbi vidne na vsakem koraku, od kotičkov zasebnega življenja do pohabljenega javnega življenja.
Vprašanje je, kakšna bi bila slovenska družba, če bi sprejela takšne ukrepe. Zagotovo bi bila njena ustavna demokracija kakovostnejša in zrelejša. A verjetno je priložnost za sprejetje takšnih ukrepov zamujena. Zadeva Naidin v. Romunija pa vendarle sporoča, da so ukrepi za prelom s prejšnjimi totalitarnimi režimi nujni za uresničevanje temeljnih načel pravne države in varovanja človekovih pravic. Države, ki so ali so bile zadržane pri njihovem sprejemanju, ne samo, da še vedno niso opravile učinkovitega prehoda iz nedemokratičnega v demokratični sistem, ampak še vedno nestabilno hodijo po viseči vrvi med učinkovito in zrelo liberalno demokracijo ter neliberalno demokratično družbo. Takšno stanje – ne tu ne tam – pa ustreza predvsem novodobnim elitam, ki skrbijo predvsem za svoje zasebne – finančne – interese.
Več komentarjev na Casnik.si
