Dr. Marko Kremžar
Kot da revolucije ni bilo ...
Matjaž Merljak
Zadnje čase se v Sloveniji govori in piše o gradnji spomenika »vojnim in povojnim žrtvam«, o tem, kako naj bi »žrtvam povojnih pobojev« zagotovili dostojen pokop in tako končali travme, ki so jih povzročili pri nas »dogodki med drugo svetovno vojno«.
Dokler so tako pisali le mediji, ki jih obvladujejo dediči nekdanje Zveze komunistov, je bilo to morda razumljivo. Ker pa so se pričeli v javnosti izogibati besedam kot revolucija in komunizem celo nekateri, ki jim totalitarne preteklosti ni mogoče očitati, je prav opozoriti, da je prikrivanje resnice tudi ena od oblik laži.
Ali lahko imenujemo vojne žrtve tistih tisoč rojakov, očetov, mater in celo otrok, ki so jih pomorili od komunistov vodeni partizani med leti 1941 in 1942, ko ni bilo proti njim nobenega oboroženega odpora? S temi poboji, tudi celih družin, so komunistični revolucionarji, po navodilih Kardelja, Kidriča in ostalega vrha partije, povzročili samoobrambo nezaščitenega ljudstva v obliki Vaških straž. Ti umori niso imeli nič skupnega z vojno, ki je divjala po svetu. Bili so pričetek komunistične revolucije na Slovenskem.
V istem času so partijski likvidatorji morili zavedne in verne Slovence tudi v Ljubljani. Prof dr. Ehrlich, Kikelj, Župec, dr. Natlačen, Peršuh, Majdič in dolga vrsta vidnih oseb, ki so bili v času sovražne okupacije usmrčeni po odloku tako imenovane OF, niso bili žrtve vojne. Njihovi morilci so bili člani slovenske komunistične stranke.
Po italijanskem razpadu septembra 1943, so komunisti pomorili v Jelendolu in okolici ujete vaške stražarje ter četnike iz Grčaric, Turjaka in drugod. To ni bilo vojno dejanje. Bil je zločin v duhu boljševiške revolucije, ki je hotela iztrebiti idejne in politične nasprotnike.
Ko so partizani, kot del jugoslovanske komunistične armade v poletnih mesecih leta 1945 množično morili vrnjene, razorožene domobrance, člane slovenske narodne vojske ter desettisoče drugih jetnikov, ta zločin ni bil posledica vojne. Množični poboji, o katerih priča nad šeststo dolgo prikrivanih grobišč, so bili delo komunističnih revolucionarjev, ki so tako utrjevali svojo totalitarno moč in oblast.
Grozot revolucije in njih posledic, ki segajo do današnjih dni, ni mogoče pometati pod neko politično pobarvano preprogo. Prikrivanje resnice služi le soodgovornim za zločine, ki bi se radi umaknili v zgodovino brez besed obžalovanja. Krivice in nasilja revolucije ter partijskega totalitarizma bi ostale na tak način neporavnane, zavite v prevleko zgodovinske laži. Sodelovanje pri takem sprenevedanju otežkoča pot do sprave, ki je lahko le sad resnice.
