Vojaški vikar Plut: Totalitarizmi težijo k obvladovanju vsega za vsako ceno
Slovenija | 23.08.2014, 10:26
Ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov sta Slovenska škofovska konferenca in Vojaški vikariat v ljubljanski stolnici pripravila sveto mašo in memorial. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan, zbrane pa je nagovoril vojaški vikar dr. Jože Plut. V nagovoru je med drugim dejal: „Spoštovanje človekovega dostojanstva, kritična distanca do preteklosti in ljubezen do resnice nam narekujejo, da pogledamo na 20. stoletje v Evropi z vidika pravičnosti, miru, spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva.“
Maši je sledil memorial na katerem je spregovoril sekretar na Ministrstvu za kulturo Silvester Gabršček. S petjem sta ob spremljavi stolnega regens chorija Gregorja Klančiča sodelovala basbaritonist Marcus Fink in baritonist Lucas Somoza Osterc.
Pridigo vojaškega vikarja dr. Jožeta Pluta objavljamo v celoti
Sestre in bratje, dragi visoki gostje.
Živimo v svetu duhovnega opustošenja. Duhovno opustošenje je »posledica načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske korenine«, pravi papež Frančišek (Evengelii gaudium, EG 86). Pa ne želim reči, da smo v sodobnih, postmodernih, postkomunističnih, laicističnih, sekularnih družbah verujoči ljudje, niti ne samo kristjani, edini, ki želimo tej družbi dobro, napredek, materialno in duhovno blaginjo. Seveda ne! Isti papež je namreč dejal: »Kot verujoči se čutimo blizu tistim, ki se ne priznavajo za pripadnike kakšnega verskega izročila, a iskreno iščejo resnico, dobroto in lepoto, ki za nas najdejo svoj najvišji izraz in svoj izvir v Bogu. Čutimo jih kot dragocene zaveznike v prizadevanju za obrambo človekovih pravic, v graditvi mirnega sožitja ljudstev in v ohranjanju stvarstva.« /.../ V teh prostorih srečevanj morejo verujoči in neverujoči govoriti »'o temeljnih vprašanjih etike, umetnosti in znanosti, kakor tudi o iskanju presežnosti.' Tudi to je pot miru za naš ranjeni svet« (EG 257).
Če to krščansko držo odprtosti za vse in do vseh, ki se prizadevajo za resnico, lepoto in skupno dobro, prenesemo v resničnost sedanjega zgodovinskega trenutka na Slovenskem in spominjanja 100. obletnice začetka prve svetovne – Velike vojne in bližajočega se spominjanja 70 - letnice konca druge svetovne vojne, hiter pogled pokaže naslednja dejstva:
- Velika vojna, ki bi morala s koncem prinesti mir, je nasprotno prinesla obdobje negotovosti, občutja krivice, nepoštenosti in napetosti znotraj posameznih narodov in med njimi. Nekateri narodi so sicer upali na nastanek nacionalne države, zgubili pa so do tretjine svojega nacionalnega ozemlja. Drugim narodom je bila naložena vojna odškodnina, ki je niso mogli povrniti. Vsi narodi pa so bili ostali brez milijonov mladih, ker so padli, za povrhu pa so se znašli še v veliki materialni izčrpanosti. Zato je bilo obdobje med obema vojnama le obdobje »navideznega miru«, ker mir ni slonel na pravičnosti. »Ni miru brez pravičnosti,« uči Cerkev in mir ni le odsotnost vojne, je poudarjal sveti oče Frančišek ob nedavnem obisku v Koreji, ko je govoril politikom in diplomatom;
- stanje velike družbene razslojenosti, revščine in nepravičnosti je nekje že med vojno, drugje pa v letih po njej ustvarilo primerne pogoje za to, da so nekatere ideje dobile velik polet in silno moč, ki so jim mnogi razočarani in obubožani ljudje iskreno verjeli in z vso vnemo sledili. Vse te ideje so prav zaradi okoliščin dobivale močan izraz »končnih, dokončnih« rešitev – bile so totalitarne. Prav zanimivo in običajno spregledano dejstvo pa je, da so vse slonele na ideji socializma, s pridihom nacionalizmov/internacionalizma in/ali socializma/ komunizma;
- z zavračanjem starega pa se svet ni odprl svobodi, čeprav so staremu svetu očitali »ujetost v okove«, kar je v marsičem tudi bil, ampak so se ujeli v zanko »svobode po meri človeka«, ne vem sicer katerega, do take mere, da so novi sistemi z notranjo in zunanjo prisilo za vsako ceno skušali obvladovati posameznika in družbo, zasebno in javno, notranje in zunanje, duhovno in materialno. Ideja je hotela postati absolutna, totalna. Zato se je bilo na primer potrebno „vtikati“ v zadeve vere in Cerkve, četudi je bila vera nekaj zasebnega, ker je bil v ozadju strah, da bi se lahko pojavili »svobodnjaki« - podobno je veljalo tudi za druge, velikokrat le posameznike, ki so zaradi spoštovanja dostojanstva človeka in njegovega hrepenenja po svobodi naredili odklon od totalitarnosti, saj niso hoteli biti del »obvladanih«.
Posameznik je živel le, kolikor je bil del skupnosti, povedano drugače, posameznik je imel svojo vrednost le kot del družbene celote – sistema. Zaživeli so sistemi z jasnim ciljem in jasno določenimi metodami za dosego cilja;
- prva vojna se je zato kot sad izstrelila v totalitarizme in novo vojno ter, upam si reči, v razcvet totalitarizmov. Posledice, posredne in neposredne, dolgoročne in kratkoročne – umanjkanje na stotine milijonov žrtev totalitarizmov je čutiti še danes.
Pa še eno posledico je čutiti – strah! Totalitarizmi težijo k obvladovanju vsega za vsako ceno, zato vsebujejo teror, nasilje, prisilo in močan nadzor. Strah! V strahu rojenim, s strahom vzgojenim je še danes težko narediti korak iz sistema nadzora množice, sistema in strahu pred tem, kaj bodo rekli ... strankarski kolegi in varuhi sistema, ki velikokrat pod psevdonimi bdijo v medijih in drugod. Veliko bi jih rado bilo tu ... so mi rekli, pa jih ni.
Spoštovanje človekovega dostojanstva, kritična distanca do preteklosti in ljubezen do resnice nam narekujejo, da pogledamo na 20. stoletje v Evropi z vidika pravičnosti, miru, spoštovanja človekovih pravic in človeškega dostojanstva. Vsak beroči in razumni človek hitro ugotovi, da je bilo ravnanje mnogih človeka nevredno, da so bile kršene temeljne in neodtujljive človekove pravice, da je bilo teptano dostojanstvo mnogih, da je bilo zaradi vojn, povzročenih s strani totalitarizmov, na milijone žrtev, vsaj toliko, če ne še več, pa v obdobjih neprestanih čistk znotraj totalitarnih sistemov.
Čemu, se lahko vprašamo. Tajitev vsake presežnosti povzroča »naraščajočo etično popačenost, slabitev osebnega in družbenega greha in naraščanje relativizma. Vse to je povod za splošno izgubo orientacije /.../ Zato je nujno potrebna vzgoja, ki uči kritično mišljenje in omogoča pot zorenja v vrednotah« (EG 64). Papež Frančišek je te besede izrekel za sedanji čas, veljajo pa tudi za prejšnje stoletje.
Ko torej govorimo o človekovem dostojanstvu, pravicah, politični, verski, rasni ali kakršnakoli drugačnosti, le – to ne sme biti nikoli razlog za preganjanje, teptanje dostojanstva, ubijanje, uničevanje dobrega imena, potiskanje na rob družbe, dosledno brisanje spomina na določene skupine in posameznike, odrivanje v brezimnost za časa življenja in po smrti … Prav to so počeli vsi totalitarizmi. V anonimnost in pozabo so pehali posameznike in skupine..
Drži ta beseda papeža Frančiška: »Človekovo dostojanstvo in skupna blaginja veljata več kakor dobro počutje nekaterih, ki se nočejo odreči svojim privilegijem. Če so ogrožene te vrednote, je treba povzdigniti preroški glas« (EG 218).
Dovolimo, da, sestre in bratje, naslanjam se na Božjo besedo, prebrano danes, suhe kosti ne bodo samo ležale, obdane s kitami, brez življenja, ampak bodo prejele duha, prejele ime, priimek in dostojanstvo, ki jim je bilo odvzeto. Bog čaka, da se odločimo, da se začne proces ozdravljenja, da se začne proces dostojanstvenega življenja za vse, za one mrtve – na vseh straneh in za tiste, ki so jim ubili duha.
Kakor pravi današnji evangelij o jedru vrednot: »Ljubi Gospoda, svojega Boga ...« in »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« Ampak kako? Jezus pravi: » …z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem«. Če smo pozorno slišali, govori o tem, da so namera, želja, volja in pripravljenost nujne, vendar brez mišljenja, se pravi brez zavestne, razumne in razumske odločitve, da ljubimo Boga, bližnjega in sebe, pač ne gre. Da, sestre in bratje, ne le s srcem in z dušo, ampak tudi s temeljno, razumno odločitvijo za človeka, skupno dobro, resnico itd. je potrebno začeti, ker to bo prelomni dogodek.
In tega, vsaj pri nas, in vsaj v odnosu do žrtev totalitarizmov še nismo naredili. Smo pa jasno odločitev dolžni narediti tako verni kot neverni. Ne samo zaradi žrtev, čeprav še kako, pač pa tudi zaradi resnice, naših otrok, blaginje in prihodnosti. Amen.
Za vedno naj utihneta orožje in vse oblike vojnega in totalitarnega nasilja
Evropski parlament je aprila leta 2009 z resolucijo določil 23. avgust za »Dan vseevropskega spominjanja žrtev totalitarnih diktatur v Evropi 20. stoletja« z namenom ohranjanja spomina na žrtve množičnih izgonov in pobojev, obenem pa tudi spodbujanja demokratičnih vrednot z namenom krepitve miru in stabilnosti v Evropi in posledično na vsem svetu.
Ne glede na to, da je bil ta dan v Sloveniji uradno sprejet na Vladni ravni šele leta 2012, so bile obeležitve tega spominskega dne vsako leto že od 2009 (grad Rajhenburg, Štanjel, atrij Minoritskega samostana na Ptuju, dvorišče Uršulinskega samostana Mekinje in glavni trg v Kobaridu), uradno pa smo se žrtev vseh totalitarnih režimov prvič spomnili 23. avgusta 2012.
Dvajseto stoletje je z mnogih vidikov nedvomno najnaprednejše stoletje, zaznamovali pa sta ga tudi dve svetovni vojni in nepopisna grozodejstva, ki so povezana s pojavom treh totalitarizmov: to je fašizma, nacizma in komunizma, ki so skupaj zahtevali izredno visok davek s približno 245 mio in 286 tisoč človeških življenj, zaradi česar velja za najbolj krvavo stoletje (v tem številu so zajete tudi žrtve plemenskih, osvoboditvenih, državljanskih in sorodnih vojn, ki so se odvijale po posameznih delih vseh celin).
V podporo tej ugotovitvi naj navedem strnjeni številčni pregled Nigela Jonesa iz članka »From Stalin to Hitler, the most murderous regimes in the world« (1) , ki to trditev potrjuje. V I. svetovno vojno je bilo vpletenih 21 držav s približno 10 mio žrtev, v II. svetovno vojno je bilo vpletenih 32 držav sveta s približno 50 mio žrtev ter s 45 mio in 600 tisoč žrtev v vmesnem času, ki so neposredna posledica divjanja fašizma, nacizma in komunizma, državljanskih in raznih drugih vojn in spopadov. Še hujša planetarna morija pa se je dogajala v drugi polovici preteklega stoletja, saj je bilo na svetu od konca II. svetovne vojne pa do izteka 20. stoletja še 110 mio in 220 tisoč žrtev (4) predvsem totalitarističnih režimov.
V naši zavesti se je v dokajšni meri zasidralo prepričanje, da so zgodovino človeštva od Kajna naprej vedno spremljali in določali spopadi, večje ali manjše bitke, krajše ali daljše vojne, ki so praviloma botrovale velikim zgodovinskim premikom, planetarnim dosežkom in ključnim družbenim spremembam. Obstaja velika nevarnost smelega posploševanja, češ da so vojne, revolucije z raznimi odtenki nasilja po večini učinkovit dejavnik vsesplošnega civilizacijskega razvoja, dovolj je, da ob bok tej trditvi postavimo ceno človeških življenj, kar pa je odločilni pokazatelj nivoja civilizacije.
Vsaka vojna, pa naj se imenuje pravična ali krivična, svetovna ali krajevna, državljanska ali verska je v svojem bistvu triumf močnejšega in zmaga nasilja, a hkrati v isti meri hud poraz človečnosti.
V letošnjem letu smo bili pri nas kot tudi v nekaterih evropskih državah priče mnogim odmevnim dogodkom, ki so povezani s spominom na stoletnico začetka I. svetovne vojne, tiste vojne, ki je mati tudi II. svetovne vojne in mnogih napetosti in spopadov, ki so 20. stoletju določili tek zgodovine in usodno zaznamovali velik del človeštva.
Prva svetovna vojna je po ozemeljskem obsegu, številu vojskujočih in načinih vojskovanja presegla predstave vseh vojn, ki jih je človeštvo do tedaj poznalo, zato so jo poimenovali tudi »Velika vojna«. Vsi vemo, da razlog za izbruh te vojne ni bil Sarajevski atentat, ki je bil v bistvu le dobro pripravljen scenariji, saj so priprave nanjo zorele desetletje in več. Glede na to si upravičeno lahko zastavimo vprašanje, zakaj niso hkrati zorela tudi prizadevanja za mirno reševanje nastajajočih napetosti, saj sta vojna in z njo povezano nasilje praviloma vedno razlog nastanka še večjega sovraštva in nastanka novih zapletov.
Na nevarne razsežnosti te vojne in njene grozljive posledice je neutrudno opozarjal papež Benedikt XV., ki je neposredno po začetku prve vojne nasledil papeža Pija X. S tremi apostolskimi vzpodbudami (Ubi primum, Allorche' fummo chiamati, Des le debut) (5) in dvema enciklikama (Quodiam Diu, Ad beatissimi apostolorum) (6) je kot potnik na podivjanem v smrt drvečemu vlaku zaman pritiskal na »zavore v sili«. V pismih je trkal na razum svetnih vladarjev in jih pozival na prekinitev vseh spopadov in mirno reševanje sporov, prav tako je budil vest kristjanov, saj so bili le-ti v večini na obeh straneh frontnih črt.
Morda je bil na prvi pogled izplen njegovih prizadevanj pičel, pa vendar se je tudi po njegovi zaslugi med vojnimi »predahi« udejanjala določena mera človečnosti pri oskrbi ranjencev in medsebojnemu spoštovanju nekaterih humanitarnih pravil, dogajalo se je celo, da so si vojaki nasprotnih strani izmenjavali tobak in skupaj praznovali Božič ali Veliko noč, kar seveda ni bilo pogodu vojnim strategom, ker naj bi to negativno vplivalo na vojno moralo, pa vendar je bilo takih primerov veliko, kar je nedvomno tudi posledica papeževih spodbud k spoštovanju življenja vsakega človeka. Z apostolsko vzpodbudo »Des le debut«, namenjeno vladarjem in vojskujočim se narodom, je podal smernice za vzpostavitev mirnega reševanja konfliktov in oblikovanje pravične družbe, ki temelji na principih krščanske ljubezni, družbe, v kateri vlada medsebojno spoštovanje ne glede na narodno, politično in versko pripadnost; v encikliki »Quodiam Diu«, namenjeni patriarhom, primatom, nadškofom, škofom in drugim ordinarijem, ki jo je napisal ob koncu vojne, pa je posredno posredoval sporočilo predstavnikom držav na bližajoči se mirovni konferenci o nujnem uveljavljanju zakonitosti pravične družbe in mirnem sožitju vseh, kar je možno z upoštevanjem temeljih krščanskih vrednot. Omenjeni dokument je postal idejna podlaga »Društva narodov« - predhodnika današnjih Združenih narodov. predhodnice današnjih »Združenih narodov«, in je bilo ustanovljeno aprila 1919 v Parizu kot neposredni odgovor na I. svetovno vojno z namenom, da zagotovi mednarodni mir. Bila je prva mednarodna organizacija, ki je bila naravnana k razumevanju kolektivne varnosti.
»Društvo narodov« in po II. svetovni vojni nastali »Združeni narodi« so postali pomemben in nenadomestljiv mednarodni dejavnik in simbol ohranjanja miru, a to kljub temu ne odvzema odgovornosti in ravnanja slehernega posameznika kot člana skupne velike »človeške družine«. Mir namreč ni nekaj samo po sebi umevnega.
Ob branju knjige »Spomini prostodušnega kristjana« (7) uglednega italijanskega pisatelja, urednika, politika in človeka, ki si je prizadeval za pristno krščansko življenje in za katerega je v teku postopek beatifikacije Iginija Giordanija (1894 – 1980), me je močno nagovorilo njegovo pričevanje, kako je kot mlad intelektualec in kristjan doživljal vojno in kako je skladno s tem ravnal, ne glede na morebitne neugodne posledice. Avtorja sem osebno poznal, zato mi je njegovo sporočilo še toliko bolj dragoceno.
Dovolite mi, da iz že omenjene knjige iz poglavja »Vojna« preberem par krajših odlomkov: »…izbruhnila je prva svetovna vojna. Nacionalisti, zastrupljeni s protiavstrijsko literaturo, so videli priložnost za obnovitev Avgustovega rimskega cesarstva, zbiranje lovorik z besedičenjem in dobro službo s kariero brez naporov. Začeli so s shodi na mestnih trgih, prežeti s hujskanjem v podporo vojni. Tudi jaz sem se jih udeleževal, ker sem protestiral zoper vojno; to sem počel tako odkrito, da me je celo neka znana osebnost opozorila: »Si res želiš, da te ubijejo …?«
Očitno. Ni mi šlo v račun, kako je sploh možno najprej roditi sina, vlagati velikanske napore v njegovo vzgojo in šolanje, nato pa ga poslati v boj, da bi ubijal popolnoma tuje, neznane, nedolžne ljudi in nekoč tudi sam omahnil pod streli nekoga, ki ni ničesar zagrešil. Presunili so me nesmisel vojne, njena nespamet in pred vsem greh, ki je bil toliko hujši zaradi hujskanja na vojno, in površnosti, s katero so sprejemali tragične odločitve.
Evangelij, ki sem ga do takrat že premeditiral, me je navdajal z dolžnostjo delati dobro, ne pa ubijati; odpuščati, ne se maščevati. Razmišljal sem z lastno glavo in videl ves absurd vojnih pohodov, ki ne bodo delili plena zmage tistim, ki so imeli prav, temveč tistim, ki so imeli topove; ne pravičnim, temveč nasilnim.
V času t. i. “svetlega maja” leta 1915 so me poklicali v vojsko. Koliko trobent, govorov, zastav! Vse skupaj je v meni krepilo velik odpor do opevanih bitk in še bolj do oblastnikov, zadolženih za javni blagor, ki so to svojo dolžnost spolnjevali s pošiljanjem sto tisočih sinov lastnega naroda v smrt in z uničevanjem bogastva svoje domovine. Kako slaboumno! Hudo mi je bilo zaradi milijonov človeških bitij, ki so jim prali možgane z idejo o svetosti vojne, kar so podpirali celo nekateri duhovniki z blagoslavljanjem topov, namenjenih razžalitvi Boga z ubijanjem ljudi – bratov, ki so prejeli isti krst….
Moje razumevanje domoljubja je bilo ravno nasprotno. Dojemal sem ga kot ljubezen, ki pomeni služenje, iskanje dobrega, povečanje blaginje, graditev veselega skupnega sobivanja; torej rast in ne uničevanja življenja… Po krajšem usposabljanju za fronto … sem dospel do strelskega rova na Soči in se pridružil 111. pehotnem polku.
Rov! Kraj, kjer je bilo konec usposabljanja in začetek življenja v objemu smrti topovskih izstrelkov. Blato, mraz, nesnaga in olajševalno spoznanje, da so vsi vojaki nasprotovali množični moriji z imenom vojna, vedoč, da je to ubijanje sočloveka. In temu se je vsak normalen človek upiral.
Ob tem opažanju sem se prepričal o resnici, ki jo je prihodnost potrdila. Če kateri državnik razglasi vojno, lahko svobodno rečemo, da je narodov sovražnik, saj povzroča lastnemu narodu bedo in morijo. V novejši zgodovini so se za vojno odločili zlasti Hitler, Stalin in Mussolini. Ti trije norci so znamenje nevarnosti, da če nismo dovolj pozorni, lahko oblast prevzame celo nekdo z genocidnimi nagnjenji… V času na fronti sem petkrat ali šestkrat sicer ustrelil v zrak, ker sem pač moral: nikoli pa nisem puške usmeril proti rovu nasprotne vojske zaradi strahu, da bi lahko ubil Božjega otroka.
Ugotovil sem, da vojna ne seje smrti zato, ker eni hočejo ubijati druge, temveč prej zaradi toče naključnih izstrelkov. V kraju Oslavje, pri razvalinah, imenovanih Pri Fabrisu, sem doživel svojo agonijo. Opisal sem jo v času triletnega okrevanja v bolnišnici s pesnitvijo “Obrazi mrtvih”. Končujem jo z verzom: »Prekleta vojna.«
Nikakor mi ni bilo jasno, kako so lahko nekateri, kljub svetniškemu zgledu Frančiška, iz religije naredili zagovor vojaške politike. Šele pozneje sem razumel, da verska misel in tudi njeno uresničevanje v praksi napredujeta postopoma.
Danes je večina že razumela, da Sveto pismo zavrača vsakršno vojskovanje. Kot sem ob koncu vojne ugotovil, če bi ves čas, ki smo ga prebrodili v rovih, uporabili za delo, bi lahko proizvedli toliko blaginje, da bi pokrili vse terjatve, zaradi katerih se je vojna sploh začela. Toda to je bilo razumno razmišljanje. Vojna pa je bila proti-razumna odločitev ...«
In to velja za vsako vojno in za vsak totalitarizem, ki se vedno pojavi povsod tam, kjer neka ideja kot abstraktni princip postane pomembnejša od »človeka«; v tem smislu so vsi totalitarizmi radikalno nečloveški, ker iz drobne posameznosti mimo »človeka« želijo ustvariti neko novo lažno celoto, pri tem pa se izgubi občestvena razsežnost, ki je temeljni vidik in nekakšen DNK človeštva.
Stoletnica spomina na začetek »Velike vojne« ali I. svetovne vojne naj v nas kot posameznikih in kot udih slovenske narodne in evropske mednarodne skupnosti in predvsem kot sinovih in hčerah velike človeške družine, utrdi željo in odločitev, da bomo povsod, tako v osebnem kot družbenem življenjem, vedno dejavniki medsebojnega spoštovanja, nesebični graditelji pristnega prijateljstva in s tem nosilci trajnega miru.
To naj bo naš odgovor na vse zlo, ki sta ga v 20. stoletju povzročili obe svetovni vojni in vsi totalitarizmi, hkrati pa tudi najlepše darilo današnjemu človeštvu in prihodnjim rodovom.
Opombe:
1) zapis na spletu iz 20. Januarja 2012;
http://www.dailymail.co.uk/home/moslive/article-2091670/Hitler-Stalin-The-murderous-regimes-world.html
2) v I. svetovni vojni je padlo 5.525 mio vojakov, 12 mio in 831 tisoč jih je bilo ranjenih in 4 mio 121 tisoč pogrešanih. Ocena v I. vojni padlih Slovencev se vrti okoli 35.000.
3) v II. svetovni vojni je bilo mrtvih 14 mio vojakov in 36 mio civilistov. Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino iz Ljubljane je med temi 97.457 slovenskih žrtev.
4) Nigel Jones v že navedenem prispevku navaja, da je bilo na področju nekdanje Jugoslavije skupne države 570.000 povojnih žrtev takratnega režima.
5) »Ubi primum« Esortazione Apostolica, Benedikta XV. z dne 8.9.1914, »Allorche' fummo chiamati«, Essortazione Apostolica z dne 28.7.1915, »Des le Debut«, Esortazione Apostolica z dne 1.8.1917
6) »Ad beatissimi apostolorum«, Lettera Enciclica z dne 1.11.1914 in »Quodiam Diu«, Lettera Enciclica z dne 1.12.1918
7) Igigno Giordani, Memorie di un cristiano ingenuo, Roma, Città nuova, 1981 (in naslednje izdaje 1984, 1994); odlomek objavljen v reviji Novi svet, št. 6, Ljubljana 2014, st. 6-7
