Pomlad Cerkve

| 28.03.2014, 14:40 Matjaž Merljak

Za nami je že prva obletnica izvolitve papeža Frančiška, ki jo je papež preživel na svojih duhovnih vajah. Duhovne vaje ni opravljal v Vatikanu kot je bila do sedaj navada, ampak v majhnem mestu Arricia ne daleč iz Rima. Tja se je odpeljal v avtobusu s svojimi najbližjimi sodelavci in pokazal, da je eden izmed njih. Pokazal je tudi, da je možno opravljati duhovne vaje tudi malo drugače, daleč stran od vsakodnevnih stvari in aktivnosti rimske kurije. Vsem nam pa je pokazal, kako pomembno si je vzeti osebni čas za Boga, ki je temelj našega delovanja in življenja.

Dovolite, da se na kratko sprehodimo s papežem Frančiškom ob njegovem prvem letu pontifikata. Gotovo nam ostajajo v srcih prve geste in besede papeža ob izvolitvi 13. marca 2013. Takole je rekel: »Stopimo zdaj na to pot: škof in ljudstvo. To pot rimske Cerkve, ki predseduje v ljubezni vsem Cerkvam. Pot bratstva, ljubezni in zaupanja med nami. Molimo vedno drug za drugega. Molimo za ves svet, za veliko bratstvo v njem«. Spodbuja nas k molitvi, ki je tako pomembna v njegovem življenju, kakor tudi v življenju vsakega kristjana.

Papež nas vabi, da vedno častimo Gospoda, kar pomeni, da »pritrdimo in verujemo, a ne samo z besedami, da Gospod resnično vodi naše življenje. Častiti Gospoda pomeni, da smo pred njim prepričani, da je On edini Bog, Bog našega življenja, Bog naše zgodovine«. Papež nas vabi, da izpovedujemo vero v živega Boga. Kardinalom ob začetku poslanstva je v svoji homiliji jasno povedal, da «lahko hodimo, kolikor hočemo. Lahko gradimo toliko reči, toda če ne izpovedujmo Jezusa Kristusa, je vse prazno. Postali bomo brezdušna organizacija, ne pa Cerkev, Gospodova nevesta. Zato odmevajo njegove besede »ljubite Cerkev« kot vabilo »dajte se voditi Cerkvi! V župnijah, v škofijah bodite resnična pljuča vere in krščanskega življenja, bodite svež zrak«. Papež Frančišek se zaveda, da se »brez molitve naše delovanje izprazni, naše oznanjevanje izgubi dušo in ga ne oživlja Sveti Duh«.

Za zgled krčanskega življenja nam daje tudi svetega Jožefa, kako naj delajmo in živimo. V homiliji na začetku petrinske službe je rekel, da v »svetem Jožefu vidimo, kako naj odgovarjamo na Božji klic: z voljno razpoložljivostjo in pripravljenostjo. Vidimo pa tudi, kje je središče krščanske poklicanosti: v Kristusu! Varujmo Kristusa v svojem življenju, da bi varovali druge, da bi ohranjali stvarstvo« . Pogumno nas vabi, da nismo »kristjani za 'nekaj časa', samo za nekaj trenutkov, v nekaterih okoliščinah in odločitvah. Ne moremo biti kristjani tako. Smo kristjani v vsakem trenutku«.

Vabi nas tudi k življenju iz zakramenta Božjega usmiljenja. Papež pravi, da se ljudje »naveličamo prositi odpuščanja. Bog se nikoli ne naveliča. Mi pa se včasih naveličamo prositi odpuščanja/…/Bog je ljubeči Oče, ki vedno odpušča. Bog ima usmiljeno srce za vse. Tudi mi se naučimo, da bomo usmiljeni z vsemi«. Mnogi župniki v Italiji so rekli, da so zaznali, da vedno več ljudi hodi k spovedi, prav zaradi spodbudnih besed papeža Frančiška o spovedi in o krščanskem življenju. Papež pravi, naj bo Cerkev »kraj Božjega usmiljenja in upanja, kjer bo vsak čutil, da je sprejet, ljubljen, deležen odpuščanja, opogumljen za življenje po evangeliju«. V nagovoru ob ustoličenju na »rimski sedež« je dejal, da je Bog »potrpežljiv z nami, ker nas ljubi. Kdor ljubi, razume, upa, vliva zaupanje, ne zapusti, ne poruši mostov, zna odpuščati. Zapomnimo si to v svojem krščanskem življenju: Bog nas vedno pričakuje, tudi kadar smo se oddaljili. Bog ni nikoli daleč«.

Posebno ljubezen in pozornost je papež pokazal mladim. Na svetovnem srečanju mladih v Riu jim je položil na srce naslednje besede: »Sprejmite Kristusa v svoje življenje in našli boste prijatelja, ki mu vedno lahko zaupate; sprejmite Kristusa in videli boste, kako se krila upanja razširijo in vam omogočajo, da z radostjo potujete v prihodnost; sprejmite Kristusa in vaše življenje bo polno njegove ljubezni; vaše življenje bo rodovitno«.

V homiliji na cvetno nedeljo je dejal: »Mladi! Prinašajte nam veselje vere in govorite, da moramo živeti vero z mladostnim srcem. Vedno z mladostnim srcem, tudi pri sedemdesetih ali osemdesetih letih! Mladostno srce! S Kristusom se srce nikoli ne postara! Dejal je tudi: »Prosim, ne pustite si ukrasti upanja! Ne pustite si ukrasti upanja. Upanja, ki nam ga daje Jezus«. Ob drugi priložnosti je spodbudil mlade: »Življenje nam ni podarjeno zato, da ga ljubosumno ohranjamo le zase, ampak nam je podarjeno zato, da ga darujemo. Dragi mladi, imejte velikodušno srce! Ne bojte se sanjati o velikih stvareh«.

Vedno je papež znal najti prave besede spodbude za vse kristjane: »Krščanstvo ni samo v spolnjevanju zapovedi, ampak pomeni življenje v Kristusu. Pomeni, da mislimo kakor on, delujemo kakor on, ljubimo kakor on«. Romarjem v škofiji Bergamo je izrekel pomembne besede o krščanskem življenju. »Če se bomo znali voditi Svetemu Duhu, če bomo znali mrtvičiti svojo sebičnost, da bi naredili prostor Gospodovi ljubezni in njegovi volji, tedaj bomo našli mir, tedaj bomo znali biti graditelji miru in bomo razširjali mir okrog sebe«. Vse nas vabi, da hodimo po poti svetosti in tudi po poti evangelizacije, ki je poslanstvo Cerkve. »Ni samo poslanstvo nekaterih, ampak je moje, tvoje, naše poslanstvo«.

Papeževe besede so nam lahko v veliko spodbudo, tolažbo, pa tudi izziv, da bi bili predvsem boljši verniki, skratka zvestejši Kristusu. Papež želi, da bi bili kot kristjani dejavnejši v Cerkvi in v družbi, da gremo na periferije, skratka na (nova) mejna področja delovanja. Z enim stavkom, papež si želi lepšo Cerkev in boljši svet. V tem duhu razumemo tudi vse pobude, da se Cerkev odpre navzven, pa tudi o reformah znotraj rimske kurije.

Ni presenečenje, da je več deset tisoč ljudi prisotnih na splošnih avdiencah ob sredah ter pri nedeljskem Angelovem češčenju, 12 milijonov mu sledi na twiterju. Lahko smo hvaležni papežu, da je pri svojih 77 letih tako mladosten in zelo dejaven. Pred kratkim je imenoval nove kardinale, ustanovil novo tajništvo za ekonomijo in Papeško komisijo za zaščito mladoletnih, redno se srečuje s skupino kardinalov, ki skrbijo za reforme v kuriji. Pripravlja sinodo o družini, srečuje se z mnogimi predsedniki držav, kakor tudi z različnimi škofovskimi konferencami, ki prihajajo k njemu na obisk »ad limina«.

Papež nas ne preseneča samo z besedami, z različnimi aktivnosti ampak tudi z gestami. Ob sredinih avdiencah ima zelo rad stike z otroki in z bolnimi, skratka s trpečimi, ki so posebni v Božjih očeh. Papež nas je tudi presenetil z apostolsko spodbudo Evangelij veselja, kjer nas vabi k »novemu obdobju evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim veseljem«. Hkrati pa želi nakazati pot Cerkve v prihodnjih letih. Je to pomlad Cerkve? Gotovo! Bodimo aktivni pričevalci Vstalega, kljub vsem težavam, ki jih morda doživljamo na poti življenja.