Ko se zdravstvo (dobesedno) igra Boga

Slovenija | 21.03.2014, 10:27 Marjana Debevec

V sredo pozno popoldne je v javnosti odjeknila novica, da je ljubljanski klinični center na pritisk časnika Delo v svoji kapeli prepovedal darovanje svete maše za nerojene otroke in njihove starše.

Poobjavljamo komentar, ki ga je na svoji spletni strani objavil zavod Iskreni.net.

V sredo, 19. marca, je Delo poročalo o odločitvi vodstva ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra (UKC), da v kapeli kliničnega centra prepove sveto mašo, Razlog za prepoved maše naj bi bil, da bi »z molitvijo za umrle med postopkom umetne prekinitve nosečnosti lahko bile prizadete osebe, ki so se v skladu z njihovo ustavno pravico odločile za umetno prekinitev nosečnosti.ki bi se na praznik Marijinega oznanjenja darovala za »otroke, ki so nas zapustili zaradi spontanega splava, prezgodnje smrti in otroke, ki so umrli med postopki umetne oploditve«, ter njihove starše.

Na sveto mašo je najprej postala pozorna kar Delova novinarka, ki je na spletni strani Zavoda ŽIV!M prebrala obvestilo, da bo zavod sodeloval pri maši za nerojene otroke. S to informacijo je na vodstvo kliničnega centra pritisnila z vprašanji o primernosti takšne maše glede na to, da se v prostorih kliničnega centra opravljajo tudi zakonsko dovoljeni splavi. Vodstvo je odreagiralo s prepovedjo svete maše v kapeli.

Razlog za prepoved naj bi bil, da bi »z molitvijo za umrle med postopkom umetne prekinitve nosečnosti lahko bile prizadete osebe, ki so se v skladu z njihovo ustavno pravico odločile za umetno prekinitev nosečnosti zaradi kakršnihkoli osebnih razlogov«.

Dogodek sproža vrsto vprašanj o našem pojmovanju verske svobode, vloge novinarjev in splava.

Molitev = žalitev?

Prepovedana sveta maša naj bi se darovala za vse nerojene otroke, splavljene tako spontano kot umetno. Del krščanske vere je tudi to, da človek nastane ob spočetju (to je tudi znanstveno potrjeno dejstvo), hkrati pa kot človek prejme tudi dušo, ki ne umre niti po smrti telesa. Če bi molitev prevedli v neverski termin, bi jo lahko lahko primerjali z iskreno željo vsega najboljšega, željo, da bi oseba živela čim bolj kvalitetno življenje.Molitev za rajne (tako tiste, ki so se že rodili, kot tiste, ki so umrli pred rojstvom) je namenjena priprošnji, da bi jih Bog sprejel v nebesa, da bi bili torej srečni tudi v večnosti.

Tudi molitev za tiste, ki so še živi (v tem primeru za starše in sorodnike – umetno ali spontano – splavljenih otrok ter za zdravstveno osebje), je vedno namenjena v njihovo dobro. Molitev ne bi nikakor obsojala ali žalila tistih, ki so udeleženi pri splavu. Če bi jo prevedli v neverski termin, bi jo lahko primerjali z iskreno željo vsega najboljšega, željo, da bi oseba živela čim bolj kvalitetno življenje.

Komu torej molitev škoduje in proti komu je uperjena? In kako bi jo lahko razumel kot žalitev kdorkoli, ki bi se vsaj malo pozanimal, kaj pravzaprav pomeni?

Ne obsojanje, le pomoč in podpora

Ob tem je potrebno tudi poudariti, da delo Zavoda ŽIV!M, ki je zaradi svete maše prišel med zobe Dela, ni nikakor uperjeno v stigmatizacijo staršev, ki so se odločili za splav. Le tistim, ki so v stiski zaradi posledic splava, poskušajo čim bolje stati ob strani in jim nuditi terapevtsko in drugačno oporo. Že dejstvo, da o tem sploh problematiziramo, kaže na to, da se s tovrstno pomočjo ukvarja vse premalo javnih ustanov in civilne družbe.

Kot je zapisala Katarina Nzobandora, direktorica zavoda, »te osebe sprejmemo s spoštovanjem in sočutjem in jim poskušamo pomagati, da bi se teh občutkov osvobodili, da bi lahko ponovno zaživeli svoje življenje v polnosti … Prav tako v Zavodu ŽIV!M stojimo ob strani staršem, ki se srečujejo z nenačrtovano nosečnostjo, morda celo neželeno. Svetujemo jim, jih informiramo in jih sprejemamo ne glede na njihovo odločitev, pa naj bo ta ZA življenje ali za prekinitev nosečnosti. Tistim, ki se odločijo za otročka, potem pomagamo s pogovori, oporo, pa tudi z materialnimi sredstvi in to toliko časa, dokler se sami ne uspejo finančno postaviti na noge (lahko je to še leto ali dve po rojstvu otroka). Nudimo jim tudi varstvo za otroka, druženje z drugimi mamicami itd., saj jim želimo zagotoviti celostno spremljanje in pomoč.«

Ali to, da je nek medicinski postopek zakonsko dovoljen, pomeni, da ne more imeti negativnih učinkov?

Vsakršna zdravstvena ustanova, ki skrbi za celostno zdravje pacientov, bi takšna prizadevanja pozdravila in podprla. Razen če se odgovorni (pa ne le odgovorni v UKC, temveč tudi večina medijev in velik del družbe) slepijo, da splav za preštevilne ne nosi nikakršnih negativnih psihičnih in fizičnih posledic. Na žalost jih, sicer bi bil ŽIV!M brez dela. Pa seveda ni.

Ali to, da je nek medicinski postopek zakonsko dovoljen, pomeni, da ne more imeti negativnih učinkov? Logika v ozadju je prav ta. Popolnoma nesmiselna, če je ne postavimo v kontekst neke pobesnele ideologije. Ali nam ne bi bilo nadvse nenavadno, če bi vodstvo UKC skušalo prepovedati delovanje organizacij, ki pomagajo npr. tudi ljudem, ki trpijo za posledicami operacije glave? Saj s tem prizadenejo kirurge in jim sporočajo, da svojega dela niso opravili brez negativnih posledic …

Le za bolnike UKC-ja?

V odgovoru Delu je vodstvo UKC svojo odločitev argumentiralo tudi s trditvijo, da je kapela namenjena »verski oskrbi zgolj in le bolnikov v UKC Ljubljana in njihovim svojcem«.

Torej, če ste kdaj v centru mesta in si zaželite iti k maši v klinični center, ker vam odgovarja ura ali ambient, vedite, da je to – prepovedano. V kapelo lahko vstopite le v primeru, da je kakšen od vaših svojcev (za prijatelje prepoved verjetno tudi velja, saj SSKJ svojca definira kot člana družine) v tistem času v bolnišnici.

Opravičujem se za sarkastični prizvok zgornjega odstavka – logika UKC argumenta pač ne zdrži. Je pa na pomembnejše vprašanje ob zgornji trditvi opozoril Zavod ŽIV!M, ki se sprašuje, s kakšno gotovostjo lahko UKC »trdi, da v torek, 25. 3. 2014, v bolnišnici ne bo niti ene mame, niti enega para, ki bi trpel zaradi izgube otroka zaradi spontanega splava, smrti otroka ali zaradi posledic umetne prekinitve nosečnosti.« Kajti če bi bila takrat tam samo ena takšna oseba, bi bila sveta maša in molitev namenjena prav zanjo.

Novinarski aktivizem

Ne moremo niti mimo vloge medija oz. novinarja. Ne bi se ustavljal ob dejstvu, da je Delova novinarka Nina Krajčinović, Novinarka v tem primeru ni bila le poročevalka o dogodku, temveč ga je sama celo ustvarila.ki je bila v preteklosti sicer že obtožena lažnivega poročanja o neki humanitarni prireditvi, navedla neresnično dejstvo, da je bila maša za nerojene otroke samostojna odločitev Zavoda ŽIV!M, in spregledala resničnega, da gre za že ustaljen dogodek ob materinskem dnevu, ki je vsako leto privabil toliko ljudi, da so ga začeli obhajati v razstaviščnem prostoru avle UKC-ja, saj je bila kapela premajhna.

Bolj zaskrbljujoča je vloga, ki jo je v vsem dogajanju odigrala novinarka. Ni bila le poročevalka o dogodku, temveč ga je sama celo ustvarila. Njena »novinarska vprašanja o primernosti maše s tovrstno vsebino [izvajanje zakonsko dovoljene umetne prekinitve nosečnosti] v njihovih prostorih« niso bila novinarska vprašanja, temveč pritisk na vodstvo s svojim mnenjem, da gre pri nesrečni maši za sporno, neprimerno dejanje.

To bi sicer lahko storila kot zaskrbljena državljanka, toda ali je to tudi njena vloga kot novinarke? Tu ne moremo govoriti o novinarski profesionalnosti, nepristranskosti in objektivnosti, temveč gre za primer novinarskega ideološko obremenjenega aktivizma, ki nam je uporabnikom slovenskih medijev, ki se sicer razglašajo za nepristranske, še kako dobro poznan.

Zakaj novinarko omemba morebitnih negativnih posledic splava sploh tako zelo moti? Ali je v ozadju lastna potlačena krivda po opravljenem splavu? Ideološka zaslepljenost? Bes nad "notranjim sovražnikom", Cerkvijo? Kaj četrtega? Ne vemo. Vemo pa, da je s tem stopila iz okvirov objektivnega novinarstva in postala povzročiteljica dogodkov, ki jih je opisovala. Podobno, kot če bi gasilec sam zanetil požar, da bi imel nato kaj gasiti …

»Kdo se boji … verske svobode?!?«

Vsa kolobocija postavlja tudi vprašanje odnosa demokratične države oz. njenih javnih ustanov do verske svobode. S kakšno strokovnostjo je vodstvo kliničnega centra lahko presodilo, da je molitev za nerojene otroke in njihove matere do ljudi žaljiva? Očitno je, da kljub strokovnosti na medicinskem področju očitno precej slabo pozna naravo duhovnosti in molitve. In s kakšno pristojnostjo lahko poseže v ustavno zagotovljeno pravico do verske svobode in prepove molitev v določen namen?

S kakšno pristojnostjo lahko klinični center poseže v ustavno zagotovljeno pravico do verske svobode in prepove molitev v določen namen?

Očitek, da bi molitev za nerojene kakorkoli posegala v ustavno "pravico do splava", seveda stoji na trhlih tleh. Sveta maša ne bi nikomur preprečevala, da bi opravil splav, nihče ne bi nikogar prepričeval, naj ne opravi splava, niti ne bi v avlo postavili nobenega transparenta, naperjenega proti staršem, ki so se odločili za splav …

Zato je vodstvo UKC s prepovedjo krepko prekoračilo svoje pristojnosti in prekršilo ravno Ustavo, na katero se je sklicevalo. Uradnik na čelu javne ustanove pač ne more in ne sme vernikom prepovedati ali zapovedati, za koga bodo molili, pa četudi je to v poslopju te iste ustanove.

Ali kakor je lepo in jasno zapisal upravitelj bolniške župnije p. Toni Brinjovc: »Vera je stvar srca, zato ni vezana na prostor! Na to, za kaj bomo molili in prosili pri tej redni maši, pač ne more vplivati nihče.«