Življenje je čudež. V vseh oblikah. | (foto: PixaBay)
Matjaž Zwitter: Spoštovanje do bolezni in trpljenja je lepilo družbe. To mejo je nevarno premikati.
Via positiva Nataša Ličen
Zelo malo je večnih resnic, je v pogovoru za četrtkovo popoldne dejal dr. Zwitter, med tistimi, ki so večne, pa je gotovo ta, da je življenje dragoceno. Prof. dr. Matjaž Zwitter je upokojeni specialist onkologije za radioterapijo, avtor knjig »Pogovori o zdravniški etiki« in »Pogovarjamo se o evtanaziji«. Pogovarjali smo se o čudežu življenja, o vrednotah in tudi, kako mnogokrat prav zavedanje o končnosti življenja mnoge navda s še večjo željo in voljo živeti.
»Dnevnih stisk, ki sem jim bil priča več kot štirideset let pri delu na onkologiji, ni več. Posameznih izkušenj je bistveno manj. Seveda, še vedno med prijatelji, sorodniki, znanci, pride do kakšne bolezni, nisem pa vsak dan obremenjen s tem, kot sem bil prej. Žena bi vam povedala, da sem zdaj dostopnejši in bolj sproščen, kot prej, ko sem te zgodbe nekje v duši nosil s s seboj domov, velikokrat o njih tuhtal, pa jih nisem doma razlagal. Domači so vedeli, da je bila spet kakšna težka izkušnja. Ja, v toliko se je spremenilo. Ne več vpet vsakodnevno v poklic zdravnika, sem začel gledati na bolezen, na vzroke bolezni, na vlogo zdravnika, vlogo bolnika pri obvladovanju bolezni, na pomoč bolniku v vseh obdobjih - od diagnoze, preko zdravljenja do velikokrat žal zadnjega obdobja življenja, iz širše perspektive.«
Spoštovanje starosti in modrosti, ki nam jo prinaša starejša generacija, daje človeku dimenzijo, razlago, kaj življenje sploh je.
»Nedvomno z leti skozi izkušnje vidiš, da zdravnik ni vsemogočen. Vse naše smernice, rutinski postopki poznajo neke izjeme, ki jih ne razumemo vedno. Bolnik ima tudi svoj prav. Iz daljave se nekatere stvari vidijo boljše, to je eno. Drugo pa, ko nisi več tako zelo vpet v obveznosti, ki zaposlene včasih tudi malo dušijo, si lahko privoščiš kakšno besedo, stališče, ki ni v skladu z uradnim. Dokler si zaposlen in delavec, se moraš vendarle skrbneje držati pravil. Kot upokojenec pa si lahko privoščim tudi kakšna stališča, ki so v nasprotju - ne samo z laiki, ampak tudi s kakšnimi kolegi zdravniki, z Zdravniško zbornico, z nekaterimi organizacijami zdravnikov. Imam bolj proste roke, iz službe me zato ne morejo vreči.«
Odgovornost za zdravje
»Vsakdo je seveda sam odgovoren za svoje zdravje, to drži, čeprav je treba priznati, mnoge bolezni nastanejo, pa ne razumemo, zakaj. Kako je možno, da recimo Monika zboli pri štiriindvajsetih za pljučnim rakom, pa nikoli ni kadila? So zgodbe, ki jim ne poznamo odgovorov. Poudarjati odgovornost za zdravje, seveda, a ne smemo iti predaleč. Vsak nasvet je zgolj nasvet, nikoli ne sme biti prisila. Vrednote, kaj je vredno v življenju, čemu velja res prisluhniti, se z boleznijo zelo spremenijo. Pred tem marsikdo na smisel življenje gleda le skozi pridobivanje materialnih dobrin. Ko pride bolezen, pa postanejo te stvari popolnoma nepomembne in so veliko pomembnejši odnosi med ljudmi. Spremeni se vse, tudi stare zamere uplahnejo. Ljudje postanejo mehkejši, veliko bolj dovzetni za povsem druge stvari, kot so le zaslužek, delo, premoženje in tako naprej.«
Življenje je dar, je nekaj zelo izjemnega in nekaj, kar zelo težko razumemo. Življenje niso atomi in molekule. Že najbolj preprosta oblika življenja - katerokoli živo bitje, je čudež. Vsak od nas se lahko vpraša, kakšna zelo majhna verjetnost je, da smo se ravno mi rodili. Zato bodimo življenju globoko hvaležni.
»Vsak razpolaga s svojim življenjem, ga uravnava, zdravnik je tu dobrohotni svetovalec. Več od tega raje ne. V pogovoru gre informacija in razumevanje vedno z obeh strani. Ni dobro, če bi zdravnik samo iz svojega vzvišenega položaja pacientu nekaj vsiljeval, vedno mora tudi prisluhniti, kaj misli druga stran, kaj misli pacient. To je tudi ena od dilem zadnjega časa. Avtonomijo imata oba, tako zdravnik kot pacient, le skupaj lahko prideta do prave odločitve. Kot zdravnik ničesar ne sme vsiliti pacientu - pa naj je to preiskava, zdravljenje. Kakršnokoli odločitev mora pacient potrditi, se z njo strinjati. Tako tudi pacient ne more od zdravnika zahtevati naj naredi kar ni v skladu z zdravnikovim prepričanjem. Brez avtonomije ni odgovornosti. Če zahtevamo od zdravnika odgovornost, pomeni, da lahko reče tudi ne.«
»Ljudje, ki so zdravi, pa nimajo neke duhovne podpore, ob svojih hudih stiskah izhod žal včasih iščejo tudi v tem, da bi življenje končali. Med tem ko je med onkološkimi bolniki samomorov sorazmerno malo. Ko so ljudje resno bolni, pa ne govorimo o tistem čisto najbolj zadnjem obdobju življenja, dejstvo, da si ogrožen, da gre»za nohte«, jih ne napelje na samomor. Ne. To se redko ali pa zelo, zelo redko dogaja. Moramo govoriti o vsem tem, detabuizirati vprašanje smrti in umiranja, se o tem odprto pogovarjati.«
